Citiram:
V primeru ulične fotografije se po mnenju Pooblaščenca ZVOP-1 ne uporablja. Bistvo ulične fotografije
kot posebne zvrsti dokumentarne fotografije je s pomočjo fotografske kamere zabeležiti posameznike
na javnih mestih v posebnih okoliščinah, situacijah, interakcijah z živo in neživo naravo oziroma z
drugimi posamezniki. Ulična fotografija lahko poleg tega, da nudi estetski užitek, služi tudi kot posebna
oblika dokumentiranja npr. socialnih razmer časa, v katerem je bila posneta. Gre za izvrševanje svobode
izražanja iz 39. člena Ustave RS, ki v konkretnem primeru pretehta nad pravico posameznika do varstva
njegovih osebnih podatkov. Fotograf mora pa kljub temu paziti, da ne poseže v osebnostne pravice
posameznika, ki fotografa lahko toži, če le ta s fotografijo bistveno poseže v njegovo zasebnost.
Kot iz prej navedenega izhaja, se ulična fotografija po svojem namenu bistveno razlikuje od lokacijskih
storitev, kot je npr. Googlov Street View. Slednja je namenjena virtualnemu sprehodu čez npr. del
mesta, preverjanju, koliko je prostih parkirnih mest, ali je urejen dostop za invalide ipd. Storitev služi
skoraj izključno praktičnim namenom. V tem je razlika med ulično fotografijo in npr. lokacijskimi
storitvami, ki gradijo na fotografijah.
Ob tem je treba upoštevati, četudi se določba 38. člena Ustave RS oziroma ZVOP-1 v primeru ulične
fotografije ne uporabljata, to ne pomeni, da posameznikom, ki se nahajajo na fotografiji, predpisi ne
dajejo nobenega varstva njihovih osebnostnih pravic. Nasprotno, pravni red daje upodobljenemu
določljivemu posamezniku vrsto zahtevkov, s katerimi lahko varuje svojo osebnostno pravico na lastni
podobi. V zvezi z zahtevki, ki temeljijo na 35. členu ZVOP-1, Pooblaščenec pojasnjuje, da sam nima
stvarne pristojnosti, pač pa jo imajo sodišča.
Pravna podlaga za dopustne posege v osebnostne pravice je običajno (veljavno) soglasje posameznika,
v katerega pravice se posega.
Iz pisma dobljenega od informacijske pooblaščenke, glede mojega vprašanja o ulični fotografiji pri nas.