Ker nimam časa, si lahko samo ogledujem vaše reportaže. No pa pride čas, ko imam tudi sam nekaj časa za fotografiranje in pripravo reportaže. Je malo daljša od dovoljenih gabaritov. A da se vam malo oddolžim za vašo pridnost, naj mi bo dovoljeno.
Prideš v drug svet in doživiš 100+1 različnost. Dobiš kamero v roke in loviš motive. En zanimiv dan in delček dogodkov ter slik delim tudi z vami. Upam da vam bo v zadovoljstvo.
Puščavska avtocesta. Pravila ne obstajajo. Velja samo avto in spretnost šoferja. Od teh ljudi pa kaj hitro zveš, kateri avto je kralj puščave...
Kot na vseh naših cestah je tudi na puščavskih nekaj po domače rečeno norcev.
Pa ne samo eden. Naš novi zakon prepoveduje hitro speljevanje ali vožnjo po zadnjih kolesih.
S tako vožnjo proti policajem se izognejo kazni. Tu se mu ne upa skočiti pred motor, niti ne vidi tablic.
Brez besed.
Tile so pa že bolj Mad Max izvedba.
Tudi prijaznost je bolj čudna, predvsem pa za lastno kamero boleča. Test protiprašnega sistema in zaščite ohišja s silikonsko gumo je tu več kot dobrodošel. Ta pesek je že bolj prah in v nezaščiteni kameri ter ob jektivu naredi obilo škode.
Verjel ali ne. V petek popoldan se familija vsede v njihovo najboljšo bencinsko kamelo in gremo v nomadsko življenje. Nič koliko takih ljubiteljev kampiranja vidiš v puščavi.
Eni pa še po starem.
Sam imam terenca, popeljem se tudi kdaj čez zanimive terene, a po puščavi še nisem šel. Zdaj je čas da spoznam kaj več. Šofer z dolgoletnimi izkušnjami pripravi avto za vožnjo po puščavski avtocesti. Mi bo šlo???
Prvi preizkus terena je še kar dobro uspel.
Naprej pa vse večje brezpotje in začetek prvih težav...
Eno malo sem ga zakopal.
Tudi tu so Francozi.
Se lepo požvižgajo če si v težavah. So pa to večino tisti v bolj šminkiranih vozilih, ki slej ko prej rabijo pomoč.
Pa se hitro najdejo dobre duše, ki se znajdejo od prej nikjer videnega.
Da je pa puščava nekaj nič prijaznega kaže tale fotka. Eden mora že nekaj dni ležati ob cesti. Nesreča?
Po klicu na policijo pa naprej. Se noben kaj dosti ne obremenjuje in gremo globje v puščavo. Baje, na šampanjec in jagode.
Ne me basat.
Res so eni ljudje tu in se gredo sredi puščave tržno gospodarstvo.
Bife na prostem, z možnostjo kajenja.
Daj gas, žejen...
Pa še prosto je!
Ma ko prideš bližje niti ni prazen tale bar. Še celo ženska družba se najde. A sezut se je pa treba za v tale tepih bar.
Sem mislil, da je prazen šank. So zgleda šli na vc.
Slovenca najdeš v vsakem baru, pa čeprav je sred puščave.
Še fotografska družba se najde. Pazi to, fotka pa šampanjček.
Sam, kje so pa jagode???
Baje da je to samo v Wimbledonu.
Sredi puščave dostava lepih, v šampanjcu ohlajenih jagod za mizo. Naše štrajka željne kelnarje bi dal sem malo na šolanje, da se vidi kaj je prijaznost in postrežba.
Na žalost ni barske ponudbe, trebušnega plesa. No tudi šov s sokolom bo OK.
Sprva se malo hecata, jaz pa treniram za zadnji ulov. Se da s kamero ujeti pravi trenutek. Upam, da veste kako hitro drvi tale sokol? Kajti ko se spusti na plen slišiš samo še piš.
Eno malo sem pa še v formi. Tik ob zgrabitvi plena in poletu nazaj v nebo. Ne boste verjeli, da sem dobil zadovoljive kratke čase brez 6400iso ni šlo. No še malo izreza je bilo treba, sem imel samo 150mm.
Naslednji šov je bil manj hiter, a Mariboska Zlata lisička, ki je bila na isti dan tam ene 6000km stran ni nudila tako zanimivih motivov in predvsem poziranja.
No, eni niso pozirali. Strmina in hitrost kot na petelinjem grebenu.
Dost je bilo zabave in športa. Mrači se, prihajajo trebušnega plesa željni in gužva na parkirišču je že komaj obvladljiva. Gremo raje prah iz sebe dat. V bencinsko kamelo dokler še kaj vidim kje so gore kot orientir, pa čez hribčke in dolince peščene.
Sam a je kaj vode blizu?
He he. Eno lepše od drugega. Plaža kot iz pravljice, to je to.
Po surfanju do sončnega zahoda pa je dost zajebancije.
No ne še čist. Ta najboljš že prihaja, harem.
No hudega mi ni.
Matjaž
Prijava
Registriraj se!
Pomoč
