Naj mi bo oproščeno - iskal sem po že odprtih temah, kam bi to uvrstil a se mi zdi, da moje pisanje nikamor ne paše, zato nova tema. Veliko je že bilo govora o komentiranju fotografij, o obveznem xy številu znakov, vsebini ter strinjanju in nestrinjanju s komentarji kaj šele ocenami, vedno bolj pa opažam, da je težko nekaj zelo izvirnega, globoke in "pametnega" napisat pod fotko. Pri nekaterih komentatorjih je to le splošno navdušenje/nenavdušenje, izraženo v nekaj vzklikih, pri drugih spet cele litanije in pravzaprav opis, povzetek tega, kar je iz fotke same že razvidno. Spet nekateri "zadanejo terno". Samo v razmislek in morda v povod k debati pa prepisujem/citiram odstavek iz odlične knjige "Za-govor podob" naših avtorjev Mateja Peljhana, Jureta Kravanje in Dušana Rutarja:
"Ko podoba pritegne pogled gledalcev, nastane novo gibanje, gibanje, ki ga pred tem še ni bilo, razvije se poseben odnos. In nobenega dvoma ni, da je vsak gledalec samoniklo prepričan, da lahko razlaga podobe, slike ali fotgrafije na svoj način, pač skladno s prepričanjem, da imajo vsake oči svojega malarja, kot pravi žargonski pregovor. In v današnjem svetu je prav tako jasno, da ima vsakdo pravico do svojega mnenja o čemer koli - torej tudi o podobah.
Iz zapisanega jasno sledi sklep, da ni nobene posebne potrebe pisati o podobah, saj o njih lahko piše vsakdo In podobe predvsem gledamo, manj o njih pišemo ..."
Iz vsega tega sledi moj sklep, o katerem sem že od nekdaj prepričan - fotka te nagovori ali pa pusti brezbrižnega. Vsakršno obvezno število znakov, s katerimi "moraš" obrazložit, zakaj te prepriča ali pa ne, je tu odveč. Podob običajno verbalno ne razčlenjujemo niti ob obisku razstav; pri tistih, ki nas nagovorijo in prevzamejo, obstojimo, se potopimo vanje in večinoma niti ne razmišljamo o tem, da bi lahko avtor zgoraj cm odrezal in odkloniral listje npr., spet pri drugih enostavno gremo dalje. Vse se odvija v tišini naših misli in občutenj. Na koncu pa občutimo tisto prijetno zadovoljstvo in nek notranji mir. Zakaj bi bilo tu, na forumu, drugače?
lp, sax

Zato, da ti ni preveč dolgčas. Ok, resno, zaradi tega, ker se je to takrat zdela dobra ideja.

Knjige še nisem prebral, jo imam pa v kratkem namen, ko najdem nekaj časa. Iz tvojega citata bi pa jaz potegnil ravno diametralno nasproten sklep (in v bodoče branje predlagal eno filozofsko - namreč smo imeli za predelat "On Authenticity" Charlesa Taylorja, v kateri se avtor dotakne tudi vloge umetnosti v sodobni družbi) - namreč ravno to, da se o zadevah, navsezadnje tudi umetnosti ne debatira, je po mojem najslabše. Ja, so fotografije, ki jim ne morem s svojim komentiranjem ničesar dodat, ampak predvsem zato, ker so tako dobre in domišljene, da komentarji v stilu "zgoraj mi nekaj manjka", "levo bi si želel več", "škoda da nisi počakal" izpadejo enostavno smešno in neresno, v duhu totalnega amaterstva. Ampak problem je navsezadnje v (pomanjkljivem) znanju, potrebnem za komentiranje, ne komentiranju samem.
Hkrati pa to ne pomeni, da se o fotografijah ne more razviti druge vrste debata, se pravi tista, ki se nanaša na vsebino in hkrati zahteva nekaj več razmisleka pri samem komentiranju. Ko sem lani na Nikon dnevu imel priložnost govoriti s Samom Rovanom, je omenil tudi to, da je nekaj časa objavljal svoje fotografije tu gor - pa dobival bolj ali manj prej opisane komentarje. Sem šel nato iz čistega firbca pogledat njegovo galerijo in komentarje, ki jih je sam pisal - in evo, iz njih se vidi drugačno, bolj poglobljeno razumenanje fotografije. In to bi lahko bil zgled, ne megapiksli, fokus in bokeh, pač pa tisto, kar izpostavlja tudi Samo - ali te fotka zadane. Potem se da pa pogovarjati naprej.

Pa še nekaj je res - ne samo v fotografiji, na splošno smo radi prepričani, da so vsi okusi enakovredni, da je moj prav enak tvojemu, da nekomu, ki ima drugačne preference kot jaz ne morem oporekati... No ja vse lepo in prav, samo s tem se že vnaprej odrekamo možnosti debate in primerjave mnenj - če je vse enakovredno, je vsaka razprava brezpredmetna, nekako tako, kot je zapisal gospod Rutar v svoji knjigi. To pomoje vodi samo v samozagledanost - ker meni je pri komentiranju všeč ravno to, da se lahko različna mnenja primerjajo in nas bogatijo. Če je seveda komentiranje na nivoju.

Ajd
Lp
Jan

Da pojasnim ... nisem proti komentiranju a priori, pravim le, da pri večini fotografij po mojem mnenju komentarji niso potrebni. Vsaj ne v smislu "tu reži, tam kloniraj". Nisem pa proti vsebinskim, poglobljenim debatam, kjer so možne in potrebne

Ja, saj mi je bilo takoj jasno, kam meriš

In se tudi strinjam glede komentarjev v zvezi s kloniranjem in podobnim. Sploh moj najljubši med vsemi tipi komentarjev je pa:"Nekaj mi manjka," kar je pravzaprav problem, ki presega okvire fotogalerije

Edit: In na tem mestu še eno vprašanje, ki glede na tole temo sploh ni off-topic: kam je šel Robert - pj? najprej sem opazil da ni več njegovih komentarjev pod mojimi fotografijami, zdaj pa vidim, da so tudi vse njegove fotografije izbrisane. Škoda, njegove komentarje je bilo fajn brat.

Ne se je...t.

"Super".

K pameti. Ali pa je pamet prišla k njemu. Eno ali drugo...

Osebno so mi komentarji zanimiv dodatek k galeriji in mislim da "začetnikom" doprinesejo veliko. Tudi če ti danes recimo en stavek/komentar ne pove popolnoma nič, se boš morda čez leto dve spomnil za nazaj, kaj je nekdo sploh mislil s tistim stavkom, oz s kakšnega zornega kota oz s kakšnimi izkušnjami je povedal nekaj.

Če so ti komentarji odveč jih pa seveda pač preskočiš

W.

Če veliko bereš druge komentarje in se tudi sam potrudiš sestavit dober komentar, s časom vendarle odneseš nekaj. Bi pa vseskupaj lahko bilo tudi bolj učinkovito. Normo pač postavlja družba, ki sodeluje..

Bravo! Sem popolnoma enakega mnenja!
Nenap

Tudi moj podpis. Težko je napisat kaj pametnega. Vaja dela mojstra Ocene pa stran ali pa enako kot z glasovanjem za atelje, da je obvezno. Ne pa neki vmes, da potem en posameznik da neko random oceno, ostalih 15 pa nobene, ostane pa seveda tista ena.

zdele po slotv
Točke poti - Waypoints, portret fotografa Milana Pajka
nujno pogledat!!!

Jap. Bilo vredno ogleda. Zdaj pa po kako Pajkovo monografijo.

Tako kot v slikarstvu, tudi fotografija zaživi in pove svojo zgodbo šele takrat,ko jo nekdo gleda -v tem primeru v tej galeriji.
Ljudje smo različni in prav je tako! Od vsakega posameznika- njegove starosti, izobrazbe, verske pripadnosti, svetovnega nazora , življenskih izkušenj ,znanja o fotografiji in nenazadnje tudi trenutnega razpoloženja in še marsikaj bi lahko naštela,pa je odvisno, kako se bo odzval na določeno fotografijo . Od prej naštetega je odvisno, kako se bo počutil ob pogledu na fotografijo - bodo njegovi občutki prijetni ali ne . In glede na občutke mu bo videno všeč-ali pa tudi ne .
Pri komentiranju-( kritiki) ,še posebej konstruktivni kritiki in ocenjevanju pa je zelo pomembno znanje o fotografiji , saj dokler le tega nimamo dovolj je težko,ali morda celo neprimerno, da bi ocenjevali kvaliteto fotografije ne glede ali je to kvaliteta tehnične izvedbe ali izpovednost ,saj še pregovor pravi "le čevlje sodi naj kopitar" takrat ocenjujemo inkomentiramo glede na to koliko in kaj na fotografiji nam je, ali ni všeč .
Fotografija je torej lahko dobra, slaba, nam je ali pa nam ni všeč ,ali celo nekaj vmes. Ni pa nujno, da nam je dobra fotografija tudi všeč,ali nam ena povprečna ni všeč . In šele takrat, ko znamo to dvoje ločiti in lahko za fotografijo,ki je niti pod slučajno ne bi obesili na steno, rečemo "vav" ker vemo, da je vrhunski izdelek , bodo tudi komentarji in ocene manj subjektivni in bolj konstruktivni.
Zato, nikar se toliko ne pritožujte nad komentarji in "neupravičeno" visokimi ali nizkimi ocenami -so, kakršne pač so, ravno zaradi naše različnosti.

No, glede mojega komentarja, se ne pritožujem nad ocenami, sploh ne. Edino princip se mi zdi nesmiseln. V primeru ocenjevanja se potem tudi sam nikoli ne odločim za oceno, razen če se mi zdi fotka svetovna, potem bi dal 10. Če ne pač ne. Če bi vsak komentator dal tudi oceno, bi bilo drugače. Lahko pa bi bilo ravno zaradi tega še manj komentarjev. Kdo ve