|
Članek s strani E-Fotografija.com DSLR kamere
Sonce še vedno vzhaja na vzhodu
Tudi za leto 1936 bi lahko veljal enak naslov. Sonce je vzšlo enako kot danes. Le da je pred 69 leti Olympus predstavil svojo prvo foto kamero Semi Olympus 1. V letu 2003 pa svojo prvo digitalno zrcalno refleksno kamero z imenom E-1. Kaj novega je v letu 1936 prinesla njihova prva kamera ne vem.
E-1 pa je pokazala povsem nov pogled na foto tehniko v DSLR razredu. Drugačen pristop 4/3 sistema in razmerje tipala 4:3. Vse to je prineslo povsem nov razvoj in pristop k ohišju in objektivom. Kar naj bi Olympus-u zopet prineslo določene prednosti.
In če pogledamo še enkrat malo v zgodovino. Leta 1972 je Olympus predstavil svojo prvo sistemsko SLR kamero z imenom OM-1. Kamera je bila za 30 odstotkov lažja in manjša od konkurentk. In zaradi nove filozofije pri velikosti tipala in neobremenjenosti Olympus-a z objektivi razreda 35mm jim je to uspelo tudi sedaj v digitalni dobi.
Zgodovina se ponavlja
Tako glede vzhajanja sonca na vzhodu kot Olympus-ovega razmišljanja. Manjše, lažje, polno inovacij in tehničnih dobrot.
Dobro poznam modele izpred 25 let. Pen, OM-1, OM-2 in optiko ZUIKO. Kamere katere so bili veseli tako profesionalni fotografi, kot vsi tisti, ki so si zaželeli kompaktnost, majhno težo in predvsem kakovost. Poudarjam še enkrat kakovost. Kdor je pred leti preizkusil ZUIKO optiko, ve kaj govorim.
Še malo v zgodovino. Predvsem mlajši fotografi pred letom 2003, v SLR razredu imena Olympus niso zasledili. Modela OM-3 in OM-4, katera so prenehali proizvajati šele pred nekaj leti sta bila zgolj butična izdelka za ljubitelje te znamke. Zadnja resna SLR novost iz podjetja Olympus je bila kamera OM 707 iz leta 1986. Torej iz začetka dobe avtomatske ostritve v SLR razredu. Kljub nekaterim zanimivim tehnološkim rešitvam pri kameri OM 707 in njeni zmogljivosti, pa se je Olympus odločil prenehati z nadaljnim razvojem in izdelovanjem sistemskih SLR kamer. Leta 1991 je OM 707 dokončno odšel iz prodajnih polic.
Od takrat pa vse do leta 2002 je Olympus vse svoje moči usmeril v modele kompaktnih kamer mju. Kar 22 milijonov analognih kamer te serije so prodali v 11 letih proizvodnje. V digitalni dobi so med kompaktnimi kamerami od leta 1996 med najbolje zastopanimi. Že na začetku se je videlo, da niso obremenjeni s SLR tehnologijo in so hitro menjali in izboljševali kompaktne kamere. 17 let jih ni bilo v zrcalno refleksnem svetu z večjimi inovacijami. Leta 2002 na Photokini pa so napovedali ponoven vstop v SLR razred. Olympus se vrača smo si dejali. V letu 2003 pa “boom” in zgodi se E-1. Refleksna digitalna kamera, ki ponuja nekaj novega. Ker za seboj nimajo že prej izgrajenega sistema za kamere 35mm razreda, ki bi jih silil v kompromis, so se odločili za novo pot. Poiskali so glavne napake kamer in optike, ki izhajajo iz 35mm razreda in se odločili za povsem nov pristop.
Toda vsi, ki smo kaj bolj poznali fotografsko tehniko smo ostali trezno hladni. Nobeno podjetje ni sposobno po 17 letih premora kar naenkrat, s prvo kamero prevzeti večji delež med fotografi. Čeprav so nam to pri Olympus-u razlagali in si to predvsem želeli, pa sem jim že na prvi predstavitvi kamere E-1 dejal, da se bo njihova prava pot videla šele čez tri leta. V intervjuju (leta 2003) ob prvem praktičnem preizkusu kamere E-1 sem jim svoj dvom tudi izrazil. In danes vidimo da gre tako. Nobena nova pot ni lahka, predvsem pa, bližnjice v svetu razvoja novih kamer ne obstajajo.
Olympus E-1, kot vsekakor dobra kamera ni našla prave poti do kupcev. A to smo vedeli že hip po prvi predstavitvi. Njena cena (cca. 450.000 SIT ohišje), je bila leta 2003 enostavno previsoka, da bi se fotografi za kamero s povsem novim sistemom v večjem številu tudi odločili. In zgodilo se je, kar se je moralo in kar je bilo za mnogo kupcev po svetu zelo dobro. Ceno kamere so spustili za polovico in samo v Sloveniji se je za E-1 v nekaj mesecih odločilo cca. 200 kupcev. Za res “dober” denar so dobili kamero z odličnim ohišjem iz magnezija, zaščitenim pred vlago, prahom, dežnimi kapljami in manjšimi udarci. Zraven pa še odličen objektiv ZUIKO Digital 14 - 54mm f/2,8 - 3,5. In tako je po svetu Olympus s svojim novim sistemom začel osvajati prve fotografe in tržni delež.
Photokina 2004 pa nam je prinesla novo DSLR kamero, nižjega cenovnega razreda. Model E-300 je bil malce samosvoj po obliki in načinu prenosa slike v iskalo. Pri Olympus so prav zaradi iskanja lastnih različnih poti prišli do novih idej. A kamera se na žalost med fotografi ni prijela. Kljub dobrim tehničnim lastnostim, kakovostni sliki in najboljši ceni tisti hip, ni našla prave poti do kupcev. Že na intervjuju (leta 2004) z odgovornima za tehnični razvoj kamer pri Olympus, sem spoznal, da še iščejo pravo pot in so sami dvomeče spraševali, kakšen se nam zdi prvi vtis o E-300.
In ker pri Olympus vztrajajo in kljub začetnim težavam ne mečejo tako hitro puške v koruzo, so očitno danes že ujeli pravi ritem in predvsem spoznanje, kakšno kamero fotograf potrebuje. Da pa bi se izognili tistemu pregovoru “v tretje gre rado”, so na podlagi izkušenj in začetnih težav našli pravo pot. Oziroma od konkurence so povzeli tisto najboljše.
Napaka, da je bila E-1 na začetku predraga, je pri E-500 doprinesla k temu, da že na začetku s ceno niso taktizirali. Za uradno ceno 214.000 SIT (ki se nato v trgovinah hitro zniža) sedaj dobite kamero in dva objektiva (14 - 45mm in 40 - 150mm). Olympus je s tem postavil nov mejnik, k nižanju cen DSLR kamer.
Zmota pri obliki in načinu prenosa slike v iskalo pri kameri E-300, pa je doprinesla k klasični obliki kamere in prizmi v iskalu. Torej, Olympus je po dveh letih ujel močan veter v DSLR jadra in s kamero E-500 nakazal, da jim zna uspeti ter se prebiti kot resen tekmec med zahtevnejše hobi fotografe. Kot že na začetku napovedano, potrebujejo vsaj tri leta, da bodo v DSLR svetu pokazali svoje možnosti. In v naslednjem letu naj bi jim z novo kamero "višjega" razreda to tudi uspelo. E-500 pa že nakazuje njihovo pravo pot.
A prvi zapisi Olympus-a (slovensko tiskovno sporočilo) o E-500 so v meni zopet vzpodbudili množico dvomov. E-500 so dvignili v pol-profesionalni razred kamer (v njega bi trenutno lahko postavil samo EOS 5D) in nekatere funkcije tako pesniško spisali in hvalili, da na začetku nisem mogel biti (bolj kot običajno) nekritičen do nove kamere. Vsaj 10 obljub je bilo močno prenapihnjenih. A ena hvala, oziroma obljuba je resnična in veliko vredna! To je zanimiva cena celotnega kompleta. In po preizkusu kamere že na začetku lahko zapišem. “DSLR kamera Olympus E-500, je vredna svojega denarja”!
Opozorilo!
Takoj na začetku opisa kamere in njenega preizkusa, naj povem, da nam kamera nudi tako veliko število funkcij preko gumbov in menija, da vseh nikakor ni možno opisati iz praktičnega pogleda. Predvsem pa, kamere E-500 najbrž ne boste kupili z namenom, da boste nastavitve prepuščali vedno popolni avtomatiki ali scenskim nastavitvam. V tem primeru bo kamera kontrolirala tako motiv preko svojih lastnih nastavitev, kot posledično tudi fotografa, ki naj bi kamero upravljal z dodatnimi nastavitvami. In ker je v E-500 množica dodatnih nastavitev jih le dobro spoznajte, saj so tu zato, da jih s pridom uporabite za kakovostnejši zajem fotografije. Če se boste odločili za kamero E-500 pa vam toplo priporočam, da so njena navodila kot vaše najbolj sveto berilo. Nastavitev in možnosti je toliko, da vam res toplo priporočam dve stvari. In vzemite jih zelo resno!
Prvič. Navodila naj bodo vedno z vami, predvsem pa jih vzemite resno in kamero dolgo spoznavajte preko njih.
Drugo. Kamere nikoli ne dajajte iz rok kolegom, ne da bi bili močno pozorni, da vam ne zaidejo v MENU. Če bi bil sam lastnik kamere E-500 in bi jo kupil kot hobi fotograf, je ne bi dal iz rok nikomur. Kajti, če vam nekdo premakne eno izmed več kot 100 nastavitev in nimate še izkušenj z DSLR kamero, se lahko za kar nekaj časa vsedete skupaj z navodili in iščete svoje izgubljene nastavitve nazaj.
Na srečo imamo možnost nastaviti dve lastni “MyMode” nastavitvi in možnost dveh “Custum Reset Settings”, s katerimi prikličemo nazaj naše prednastavljene možnosti. A črv dvoma bo vedno čakal, kaj je prenastavljeno izven “MyMode” in “Custum Reset Settings” nastavitve, oziroma lahko vam tako “MyMode” kot “Custum Reset Settings”, kdo izbriše s preprosto in hitro dosegljivo funkcijo Reset. (Obe funkciji “MyMode” in “Custum Reset Settings” sta zelo uporabni in pomembni, zato jih bom v nadaljevanju s pomočjo sličic posebej predstavil).
Skoraj vsak gumb na kameri nam lahko nudi dodatno funkcijo, nekateri tudi štiri ali več. Ni jih malo, ki so med seboj dodatno povezani, čeprav to ob njih ne piše in nam lahko ob različnih funkcijah služijo večkrat. Po eni strani lahko rečem da iz pogleda tehnološke naprednosti E-500 nudi odlične možnosti prenastavitve kamere. Po drugi strani pa je to kamera namenjena "hobi" fotografom, ki bodo največkrat delovali samo pod osnovnimi nastavitvami. In če ne boste dobro spoznali s kamero je lahko za marsikoga množica nastavitev velika past. Torej, zelo dobro spoznajte kamero preko navodil, predvsem si nastavite "MyMode" in “Custum Reset Settings” način delovanja in kamero, če je le možno ne dajajte iz rok drugim v ogled. Pogled v MENU nastavitve hitro vsakogar zasvoji in premik funkcije je tu. Sledi pa, vaše mukotrpno iskanje, zakaj nam neka do sedaj delujoča funkcija ne deluje. In v tem zapisu boste spoznali nekaj glavnih nastavitev in kmalu opazili, da jih je res toliko, da jih je nemogoče v kratkem času spoznati. Velika večina uporabnikov niti polovice ne bo nikoli.
Naj to opozorilo ne zveni kot slabost kamere. Nasprotno! Več nastavitev, nam da možnost še večjega kontroliranja kamere in s tem posnetka. A le, če nastavitve poznamo in jih znamo uporabljati. Tu pa je ta dvorezni meč. Iz povsem praktičnih izkušenj vem, da množico nastavitev velika večina uporabnikov nikoli ne bo obvladala in spoznala. Samo zaradi tega opozorilo, da vedno z navodili pojdite na fotografiranje. Kajti Olympus inženirji so kar tekmovali med seboj z dodajanjem nastavitev. Uspelo jim je postaviti svetovni rekord. A na žalost na račun večje enostavnosti kamere. V tem razredu, sploh pa za uporabnike, ki bodo kupovali to kamero je enostavnost uporabe še kako potrebna. Torej, spoznajte se s kamero in njenimi nastavitvami v največji možni meri.
Ohišje
Če je bilo ohišje kamere E-1 zelo dobro in tudi med uporabniki odlično sprejeto, pa je bila prav v tem elementu pri E-300 narejen korak nazaj. A E-500 je že nova, tokrat veliko bolj uspešna zgodba. Še toliko bolj, če vemo, da je E-500 trenutno na trgu najcenejše ohišje. In prav iz pogleda cena, uporabnost, kakovost, je treba v največji meri gledati na kamero ob tem zapisu.
S kamero E-500 so se pri Olympus vrnili na klasično obliko in naredili tudi za oko zelo všečno kamero. Ohišje velikosti 129,5 x 94,5 x 66mm je iz črne matirane plastike. Izbočeno držalo kamere je oblečeno v kakovostno gumo, ki poskrbi, da nam kamera ne polzi iz rok. Prožilec na vrhu držala je na pravem mestu, dovolj pa je tudi prostora za palec na zadnjem delu kamere. Zato kamero E-500 lahko v roki dobro držimo. Oprijem bo še boljši, če bodo za kamero izdelali dodatni del za baterije. Le ta bi omogočal še boljšo oporo za spodnji del roke in s tem še mirnejše držanje kamere. Vratca na spodnji strani kamere kjer je baterija je možno odstraniti, zato je najbrž kmalu pričakovati dodatek, ki nam bo omogočal več energije in še boljši oprijem. Kameri pa še nekaj več uporabniške vrednosti in s tem lažjo odločitev za njen nakup.
Na prednji strani kamere je viden samo gumb za zaporo objektiva. Na levi strani je za gumasto zaščito priključek USB/Video. Za plastičnimi vratci na desni strani, sta dve reži za pomnilni kartici. E-500 nam ponuja kar dve možnosti. Lahko uporabimo CF ali xD kartico. Torej vam bodo xD kartice iz vaših Olympus kompaktnih kamer še kako prav prišle. Če imamo v kameri obe kartici bo kamera najprej delovala na tisto, katero imamo preko funkcije v MENU-ju nastavljeno, ali na prvo vstavljeno, če smo kartici vstavili pri vklopljeni kameri. Ko se izbrana ali prva kartica zapolni, pa se snemanje ne prestavi avtomatsko na drugo kartico. Zato moramo polno kartico izvzeti iz kamere in kamera začne snemati na drugo, ali pa preko MENU-ja prenastaviti kartico. Spodnja stan je opremljena s kovinskim navojem za stojalo in vratci, za katerimi je Li-Ion baterija. Baterija je še vedno enaka kot v kamerah C-5060, C-7070, C-8080, E-1, E-300, prav tako polnilec.
Na zgornji strani kamere je na najvišjem mestu nastavek za dodatne bliskavice, pod njim pa vgrajena bliskavica z "močjo/vodilnim" številom 13. Desno je vrtljivi gumb za nastavitev načina osvetljevanja, E-500 nam nudi klasične programske načine AUTO, P, A, S in ročnega M, ter kar 21 scenskih nastavitev. Zraven je manjša modra dioda, ki ob vklopu kamere utripa. S tem nas opozori, da sistem za odstranjevanje prahu iz tipala deluje. Ob vrtljivem gumbu je stikalo za vklop in izklop kamere. Je priročno postavljeno in s tem lahko dosegljivo. Sledi manjši gumb za korekturo osvetlitve +/- (v funkciji pregleda posnetih fotografij služi tudi za njihovo rotiranje, v M načinu pa za premik med izborom zaslonke ali časa, odvisno katera funkcija čas/zaslonka ima prioriteto v meniju), pod njim je prožilec, ki je odlično postavljen za kazalec in predvsem hiter v delovanju. Če ste vajeni počasnejših kamer, boste na začetku spoznavanja s kamero kar prehitro sprožili posnetek. A pri hitrejšem delu s kamero nam pride tako občutljiv gumb prožilca zelo prav. Na zadnjem delu pa je še vrtljiv gumb (Dial) za premik nastavitve zaslonke, časa in nastavitve nekaterih funkcij MENU-ja (v funkciji pregleda slike nam služi za pogled na več slik (možno do 25), ali njeno povečavo (možna je kar 14X-na).
Čeprav je kamera majhnih dimenzij, pa tudi zadnji del kamere ni preveč poln z nastavitvenimi gumbi. Na levi strani je pet gumbov. Zgornji nam služi za dvig bliskavice in za vstop v nastavitve njenega delovanja. Že tu pridemo do prve zanimive ugotovitve. Kamera nam preko funkcij, ki jih vidimo na zaslonu nudi toliko različnih možnosti upravljanja, da smo na začetku popolnoma navdušeni. Samo pri bliskavici že vidimo, da nam poleg klasičnih možnosti TTL načina delovanja kamera nudi še dodatno kar tri možnosti “počasnega” delovanja, ter ročne možnosti delovanja pod polno močjo 1/1 in tremi manjšimi močmi 1/14, 1/16 in 1/64. Te ročne nastavitve nam pridejo prav pri doosvetlitvi motivov ali kadar ne želimo, da nam kamera pri delovanju z bliskavico upošteva tudi svetlobo ambienta.
Drugi gumb služi za pregled že posnetih fotografij (Playback). Pri pregledu fotografij imamo z vrtljivim gumbom na gornji strani kamere, ki služi tudi za prikaz večih posnetih fotografij ali njeno povečavo možnost, da pridemo tudi v koledar fotografiranja. Tako si lahko fotografije na kartici iščemo po datumu zajema. Če pritisnemo gumb za nastavitev korekture bele barve (na zadnji strani), pridemo takoj do zelenega okvirja, ki kaže 10X-no povečavo. Okvir lahko premikamo po zaslonu s štirifunkcijskim gumbom s tem izberemo želeni del slike, še enkrat pritisnemo gumb in si sliko v točno določenem delu v 10X-ni povečavi tudi pogledamo. Na ta način lahko pridemo zaradi velike povečave, do hitrega pregleda ostrine in detajlov našega posnetka. In v funkciji pregleda (Playback) to še ni vse. Če pritiskamo gumb INFO, se nam na zaslonu pokaže več različnih informacij. Na začetku dodamo na ekran samo informacijo o datumu zapisa, kompresiji slike in ločjivosti. Pri naslednjem pritisku pridemo do dodatnih informacijih glede časa, zaslonke, WB, načina merjenja svetlobe, RGB histograma itd. Z naslednjim pritiskom dobimo velik zapis histograma, naprej pa lahko še sprožimo funkcijo “Hi Light” in preosvetljeni deli na sliki utripajo temno obarvano. Če še enkrat pritisnemo gumb, nas bo utripanje opozorilo na eventuelno napačno osvetljevanje v temnih delih motiva “Shadow”.
Sledi tretji gumb, ki služi za izbris slik. Nato gumb za vstop v MENU in na koncu je gumb INFO, ki nam omogoča že zgoraj opisane dodatne možnosti pregleda slike, oziroma možnost vklop/izklop prikaza nastavitev pri zajemu slike in z naslednjim pritiskom izbor količine (več/manj) informacij o funkcijah na zaslonu. V polnem prikazu informacij je le teh toliko, da bi polovico le redko izkoriščal tudi izkušen profesionalni fotograf. Če imamo na zaslonu prikazane informacije o načinu zajema, lahko s pritiskom na OK gumb, ki je v centru štirifunkcij gumbov na zadnjem delu kamere, izberemo funkcijo (se oranžno obarva) in jo po ponovnem pritisku OK gumba s štirifunkcijskimi gumbi ali "Dial" gumbom prenastavljamo.
Desno od opisanih gumbov je na zgornjem delu iskalo, ki je zaščiteno s tanko gumo, poleg njega pa možnost nastavitve dioptrije. Tu so zopet malo poenostavili sistem delovanja, pa že tako je iskalo 4/3 sistema krepko manjše. Ko se premikamo v - dioptrijo je slika v iskalu manjša, ko gremo v + se veča. Če ste na Olympus E-sistem prešli iz analognih SLR kamer boste hitro opazili, da je iskalo močno manj svetlo, kot ste bili do sedaj vajeni. Zaradi manjšega tipala naproti drugim DSLR kameram ima 4/3 sistem tudi manjše zrcalo, ki odbija svetlobo v iskalo. S tem pa pade v naše oko manj svetlobe. Zato je v slabših svetlobnih pogojih ročno teže ostriti, ali spremljati točnost AF ostrenja. Pri tej kameri je zaradi slabšega kontroliranja ostrine v iskalu kar dobro, da si obdržimo zvočni signal, kdaj je kamera izostrila. A Olympus ima za to manjšo slabost dodatni odgovor. Kot opcijo nam nudijo dodaten nastavek za na iskalo, ki nam delno poveča sliko. Oziroma, večina njihovih objektivov iz nižjega cenovnega razreda, je v večini primerom svetlobno močnejša od konkurenčnih.
Pod iskalom je 2,5 palca (6,4cm po diagonali) velik zaslon z zelo odlično ločljivostjo 215.250 točk. Pogled na informacije pred posnetkom, ali napise v MENU-ju bo odlično zadovoljil vse, ki slabše vidijo in pri fotografiranju zaradi možne nastavitve dioptrije v iskalu ne uporabljajo očal. Vsi zapisi na zaslonu so zelo veliki in dobro osvetljeni. Preko MENU-ja pa imamo tudi možnost spremembe barve ozadja in črk (Control Panel Color).
Desno od iskala je nastavitveni gumb AEL/AFL. Zanimivo, da nam v osnovnem načinu (lastni izbor kamere, dokler sami ne prenastavimo funkcije) delovanja kamera ponuja zaklenitev AF in ekspozicijo takoj, ko smo pritisnili prožilec. Večina drugih kamer nam v osnovnem načinu dopušča, da prožilec po polovičnem pritisku zaklene samo AF, merjenje svetlobe pa se zaklene šele po dokončnem pritisku na prožilec, torej pred proženjem. Kar pomeni, da če se nam med premikanjem kamere ob izmerjenem AF in svetlobi (rekompozicija) spreminja svetloba motiva z E-500 v tem osnovnem načinu ne moremo narediti kakovostne fotografije, saj v tem primeru ekspozicija ne bi smela biti zaklenjena. E-500 nam tak način prostega merjenja svetlobe nudi šele preko funkcije “AEL/AFL” v MENU-ju. A pod to funkcijo “AEL/AFL” nam E-500 nudi še mnogo več. Pod številko 1 (osnovni parameter dokler sami ne prenastavimo na drugačen način) nam prožilec nudi zaklenitev tako AF kot ekspozicije. Pod številko dve, se zaklene samo AF, ekspozicija pa šele tik pred dokončnim proženjem. Pod številko 3 pa nam prožilec služi za zaklenitev ekspozicije in proženje, z gumbom AEL/AFL pa ostrimo. (Vse te funkcije lahko nastavljamo posebej v Single, Continius kot MF načinu delovanja). Tak način (z dodatnim gumbom in ne na prožilcu) ostrenja uporabljajo predvsem športni fotoreporterji. Na ta način so hitrejši pri delovanju. A danes nam večina kamer iz najnižjega razreda omogoča preko dodatnih nastavitev tudi to možnost. Pri E-500 pa je manjša težava. Gumb AEL/AFL je preblizu iskala in če preko iskala gledate z levim očesom je zelo moteče, ko s pomočjo palca pritiskamo na gumb. Gumb pa je tudi malo preveč oddaljen. A možnosti gumba AEL/AFL še ni konec. Preko MENU-ja mu lahko nastavimo še več novih funkcij. Lahko nam preko funkcije “AEL metering” izmeri svetlobo v drugačnem načinu kot merimo svetlobo preko prožilca (v osnovnem načinu opisano zgoraj pod št. 1). Torej, preko prožilca merimo recimo v ESP načinu po celotni površini, preko gumba AEL/AFL pa v "spot/točkovnem" načinu, ali kako drugače. Odvisno od nastavitev, saj je načinov merjenja svetlobe kar pet (Digitalni ESP po celotni površini, po celotni površini uravnoteženo na sredino, spot/točkovno in dve novi možnosti, spot Higlight in spot Shadow).
Preko funkcije MENU-ja "AEL Memo" pa se nam po pritisku na gumb AEL/AFL zaklene izmerjena svetloba. Zaklenjena je vse dokler ponovno ne pritisnemo gumb AEL/AFL. Torej ostane zaklenjena tudi po proženju. Tako lahko več posnetkov naredimo vedno pod enakimi parametri zaslonke in časa osvetlitve. Ko pa smo v funkciji pregleda posnetih fotografij (Playback), nam gumb AEL-AFL služi za zaklenitev posnetka. S tem preprečimo, da bi ga po nesreči izbrisali. Zaklenitev možnosti brisanja pa ne pomaga, če pomnilno kartico formatiramo. Že po opisanih nekaj osnovnih funkcij lahko vidite, koliko je različnih možnosti nastavitev preko MENU-ja in gumbov na kameri. A lahko rečem, da je to samo začetek. Zato naj še enkrat opozorim, da če boste lastnik te kamere, ne pozabite se z njo v največji možni meri spoznati preko navodil in lastnih preizkusov.
Desno pod gumbom AEL/AFL je nastavitveni gumb za premik med načinom zajema fotografij v enem ali večih zaporednih posnetkov (močno povprečnih 2,5 posnetka v sekundi, maksimalno 4 v seriji do zapolnitve notranjega spomina), ter možnost nastavitve samosprožilca 2 ali 12 sekund in proženja preko daljinskega prožilca (opcija nakupa). V načinu pregleda slike, pa nam gumb služi za direktno pošiljanje slike v tiskalnik.
V spodnjem desnem delu so štiri funkcijski gumbi za nastavitev korekture bele barve (WB), načina ostrenja (AF), izbiro občutljivosti (ISO) in načina merjenja svetlobe. V sredini pa je okrogli gumb OK, s katerim potrjujemo opravljene nastavitve pri spremembi delovanja določenih funkcij, ali pa v oknu INFO preidemo v možne nastavitve.
Gumb WB nam omogoča avtomatsko izbiro in korekturo (AUTO), sedem prednastavljenih (sonce, oblačno, senca, umetna topla luč in tri izbire za fluorenstenčne žarnice). Sledi lastna izbira (Custum) in lastna izbira po K stopinjah (2000 do 14000 K).
E-500 je programsko zelo bogato opremljena tudi z različnimi načini ostrenja. Poleg klasičnih, posamičnega “single” ostrenja (S-AF), spremljanje “continius” objekta (C-AF) in ročnega ostrenja (MF) imamo še dodatni možnosti ročnega popravka ostrine tako pri avtomatskem posamičnem kot spremljujočem načinu ostrenja (S-AF-MF in C-AF-MF). V samostojnem načinu ostrenja C-AF in S-AF, ne moremo dodatno ročno ostriti. V načinih S-AF-MF in C-AF-MF pa lahko ročno ostrimo tudi po AF izostritvi in držanju prožilca do polovice. Ta tehnika nam lahko odlično pomaga k hitrejšemu ostrenju objektov, katere bi radi sami dodatno izostrili v točno nam želenih delih in ostritev tudi kontrolirali. Ali pa izmerjeno ostritev samo delno korigirati. Med dodatno ročno ostritvijo pa bodite pozorni na prožilec, saj sem med popravkom ostrine zaradi lasne nerodnosti in premalega poznavanja kamere prehitro sprožil posnetek. Kot že omenjeno je prožilec zelo občutljiv na dotik. Je mnogo bolj primerljivim z delovanjem reporterskih kamer kot ostalih DSLR kamer. A uporabnik kamere se rahlega prožilca hitro navadi in ga zna izkoristiti v svoj prid.
Preko ISO gumba spreminjamo občutljivost tipala. A kot pri nekaterih drugih gumbih tudi tu pridemo do prvih težav, če nismo dobro prebrali navodila in se seznanili z nastavitvami. V osnovnem načinu (izbor kamere dokler sami ne prenastavimo funkcije) po pritisku na gumb, imamo možnost nastavljati samo od 100 in 400ISO (1/3 EV) ter izbiro AUTO možnosti med 100 - 400ISO, da nam kamera sama izbira med njimi. Šele ko se sprehodimo v MENU, lahko pod funkcijo “ISO BOOST” prestavimo možnost (ON) višjih občutljivosti, do 1600ISO (dodana je še možnost ON+NR, kar pomeni, da se nam vključi še funkcija redukcije šuma). Poleg funkcije "ISO BOOST" je še funkcija “ISO STEP”, preko katere izbiramo možnost izbire občutljivosti v vrednosti 1/3 ali 1EV. Kar pomeni, da imamo v 1EV možnost izbire recimo samo 100, 200, 400 in naprej do 1600ISO, v načinu 1/3EV pa še dodatne 100, 125, 160, 200, 250 itd. do 1600ISO.
Merjenje svetlobe lahko izbiramo med petimi načini. Po celotni površini v 49 segmentih v digitalnem ESP načinu, po celotni površini v 49 segmentih s poudarkom na srednjem delu motiva, v spot/točkovnem načinu (2% motiva), in še dva dodatna spot načina merjenje, ki bazirata na Highlight in Shadow tehniki (tehnika mehkega in kontrastnega zapisa). Hobi fotograf, kateremu je namenjena kamera, bo v največ primerih uporabljal ESP način merjenja svetlobe. Z nekaj prakse in dodatnega znanja pa si lahko fotograf pomaga s sliko na zaslonu (v načinu predogled/Playback) in prikazom preosvetljenih (Hi Light) ali pretemnih delov (Shadow) na motivu in s tem uporabi možnost korekture osvetlitve (+/- pri prožilcu).
Gumb z napisom "OK", tudi nudi več možnosti uporabe. Ob vklopu kamere se nam na zaslonu pokaže okno INFO s prikazom nastavitev, pod katerimi bomo zajeli posnetek. Ob pritisku na gumb "OK", se nam oranžno označi prva nastavitev, to je izbira občutljivosti ISO (po izbiri se lahko s štirifunkcijskimi gumbi premikamo med ostalimi videnimi nastavitvami). Če še enkrat pritisnemo gumb OK na oranžno označenem ISO, se nam odpre celotno okno z vsemi ISO možnostmi ter se z gumboma za “izbiro merjenja svetlobe” in “načina AF” premikamo med možnimi nastavitvami. Ko izberemo željeno nastavitev, z gumbom OK potrdimo izbrano.
Ker pa je seveda to kamera E-500 in ima množico funkcij kot pod funkcij, pa imamo še eno možnosti izbire. S pritiskom na gumb "OK" označimo izbiro (oranžno), se s štirifunkcijskimi gumbi premaknemo na želeno funkcijo in po izbrani premikamo njene možne nastavitve z vrtljivim gumbom (Dial) na zgornjem delu kamere, s katerim premikamo tudi nastavitev časa ali zaslonke. V funkciji pregleda slike, pa z gumbom "OK" lahko označimo fotografijo. Označena fotografija ima rdeč okvir. Če označimo več fotografij, lahko nato vse naenkrat izbrišemo in ni treba za vsako posebej pritiskati gumb za brisanje (Delete).
Preostala sta nam še dva gumba, preden gremo v MENU in pravo “poplavo” dodatnih nastavitev. Na zgornjem desnem delu imamo še gumb s katerim izbiramo lastno nastavitev korekture bele barve (One-touch White Balance). Gumb pritisnemo in zajamemo posnetek s pomočjo belega papirja, kartona ali kakšne druge tonsko nevtralne “sive” površine. Kamera nas iz katere koli WB nastavitve prestavi na lastni (Custum) WB in nam s pomočjo lastnih nastavitev opravi korekturo posnetka. Na zaslonu se pokaže napis “One Touch WB” in "OK". Če z nevtralnostjo barve na zaslonu nismo zadovolji, še enkrat opravimo preizkus. Če smo s korekturo zadovoljni, pritisnemo gumb "OK" in nastavitev bo shranjena. S tako korekturo lahko opravimo naslednje posnetke, ki so posneti pod enaki svetlobnimi pogoji (svetlobo enake temperature barve).
Toda gumb (če ga pritisnemo ob proženju) za lastno korekturo WB nima samo te funkcije. Preko MENU-ja in nastavitve “Function” ima možnost nastaviti spremembo uporabe tega gumba. Funkcijo lahko spremenimo v možnosti: “Test Picture” (preizkus ali smo fotografirali pod pravimi nastavitvami ((slika se ne shrani)), nato šele zajamemo posnetek, ki se shrani na kartico), “My Mode” (prikličemo lastne nastavljene funkcije) in “Preview” (možnost pregleda globinske ostrine, zaslonka se zapre do nastavljene). Funkcija “Preview” nam omogoči, da si sliko v iskalu ogledamo pod določeno zaslonko in ocenimo globinsko ostrino pod njo. Kontrola globinske ostrine je ena izmed glavnih prednosti DSLR kamer pred kompaktnimi. Pri kamerah 4/3 sistema je pregled globinske ostrine pri bolj zaprtih zaslonkah že problematičen, saj v iskalo in nato v naše oko pade že zelo malo svetlobe.
Tako, vse gumbe in večino nastavitev preko njih smo spoznali. Lahko ste opazili, da nam E-500 nudi veliko nastavitev in predvsem dodatnih možnosti, katere nudijo dodatne funkcije, katere vklopimo preko MENU-ja. Zato gremo sedaj še v njegove skrivnosti. A že na začetku naj poudarim, da bom podrobneje opisal samo najpomembnejše. Enostavno jih je preveč in Olympus programerji so mi že do vrat MENU-ja dali veliko dela. Kaj šele hobi fotografom, kateri bodo to kamero uporabljali.
© Copyright 2003 by E-Fotografija in Digifot.com |
