|
Članek s strani E-Fotografija.com Objektivi
Ob imenu Olympus še vedno dobim močno pozitiven naboj. V intervalih me spremlja od leta 1976 in kamere OM-1, preko malega filmskega kompakta mju mini zoom, ki je bil dolga leta moj sopotnik in rezervna kamera ob SLR kamerah na vseh foto dogodkih. Zamenjal sem ga z digitalnim mju 300, ki je odprl pot »all weather« kamer med kompaktne kamere. Olympus C-7070 pa mi odlično služi za studijsko snemanje vseh preizkusnih kamer in ostale predstavljene opreme, na spletni strani e-fotografija.com. Torej, Olympus me vseskozi spremlja in mi nudi kakovosten tehnološki suport.
Leta 1986 so prenehali z razvojem analognih AF SLR kamer. Enostavno je prišel trenutek, ko so videli, da razvoj stane preveč in na trgu so ostali kot eden od vodilnih proizvajalcev kompaktnih kamer. Toda slava ZUIKO izmenljive optike, kot tista v mju kamerah je ostala in je hvaljena še danes.
V letu 2002 pa je prišla napoved nove, male Olympus »revolucije«. Olympus se vrača med ponudnike SLR kamer, tokrat v digitalnem razredu. Pokazali so svoj sistem in razmišljanje pri razvoju kamere. 4/3 sistem, ki je nastal že pred desetletji pri razvoju Vidicon cevi, so uporabili pri svoji lastni DSLR kameri. Olympus E-1 je bil produkt znanja Olympus inženirjev pri razvoju ohišja in objektivov, Kodak pa je prispeval CCD in elektroniko. In zelo dobro se spomnim sledeče razlage 4/3 sistema Olympus-ovih inženirjev. "Naš sistem vam nudi poleg ostalih tehnoloških novosti, predvsem možnost uporabe lažjih in manjših objektivov pri enakem kotu zajema kot ga nudi konkurenca". In res je bilo tako! To sta objektiva Digital Zuiko 14 – 54 mm f/2,8 – 3,5 (ekv.35mm je 28 – 108mm) in 50 – 200mm f/2,8 – 3,5 (ekv.35mm je 100 – 400mm) tudi nudila.
V letošnjem letu pa je sledilo prvo presenečenje. Najprej sem se začudil nad velikostjo in težo objektiva 7 – 14mm f/4 (ekv.35mm je 14 – 28mm). A tu sem si rekel! Dobro, zoom objektivov s tako kratkimi goriščnicami še ni bilo, torej mora že tako biti, da so obdržali visoko kakovost zapisa. A pri novem objektivu, ki ima goriščnice samo 35 – 100mm f/2.0 (ekv.35mm je 70 – 200mm), mi dolžina 213,5mm in širina 96,5mm ter teža 1650g brez in 1800g z adapterjem za stojalo nikakor ne gredo v račun. Torej, sledi največje vprašanje kar samemu sebi. Kje je tista obljubljena prednost glede majhnosti in nižje teže pri enakih kotih zajema? Za primerjavo, Canon 70-200 IS USM f/2,8 je dolg 197mm in težak 1570g. Nikon AF-S VR 70 – 200mm f/2,8 pa ima dolžino 215mm in težo 1470g. Res je, da ima Zuiko svetlobno moč kar 2.0, a ima zato še enkrat krajše goriščnice. V primeru, da izrežemo sliko iz tipala Canon, Nikon ali Minolta v enakih dimenzijah, pridobimo na kotu zajema motiva, kot bi v klasičnem leica formatu uporabljali objektiv 140 – 400mm f/2,8. Tu pa že pridemo, do tiste dileme, ki me najbolj muči. »Kje je tista prednost glede majhnosti in nižje teže, pri enakih kotih zajema.«
Objektiv Zuiko Digital ED 35-100 mm f/2 Najprej naj omenim. Olympus si po težavah s kamero E-1 trenutno najprej želi v višjem razredu zagotoviti široko paleto objektivov. Od tistih za amatersko uporabo (14 - 45mm, 40 - 150mm, 18 - 180mm), kot tistih za zahtevne profesionalce. Nato pa bodo trgu predstavili kamero, ki naj bi jim omogočila tisto, kar so že želeli z E-1. Množično vstopiti v razred zahtevnih fotografov, ter preko njih začeti prodajati najdražje objektive iz svoje, vse širše Zuiko Digital serije. Med njimi je tudi preizkušeni 35 - 100mm f/2. Prednost majhnega, visoko ločljivega tipala omogoča Olympus-u, da izdela objektive z manjšimi goriščnicami a še vedno enakim kotom zajema, kot tisti za kamere polnega Leica formata. In ne samo to. Objektiv Zuiko Digital ED 35-100 mm f/2 prikazuje, da se lahko za približno enako velikost in težo, da narediti objektiv, ki ima vrhunsko svetlobno moč, do sedaj videno samo v objektivih s fiksno goriščnico. In tu so pri Olympus-u naredili korak naprej. A seveda za vsaj po mojem mišljenju krepko previsoko "ceno". Objektiv je za ta razred kar naenkrat velik in težak. In to zadnje povsem dobesedno. Predno sem se odločil zapisati ta zapis, sem vsaj 14 dni krepko razmišljal, kaj je vodilo Olympus inženirje v razvoj in ponudbo tega objektiva. In drugega odgovora kot to, da dokažejo kako lahko naredijo objektive z večjo svetlobno močjo od konkurence nisem našel. Pa če tudi na račun drugih napak. Kaj bo med kupci prevladalo, svetlobna moč ali uporabniška vrednost pa bo pokazal čas.
Ko sem objektiv prijel v roke, sem ga takoj primerjal s konkurenčnimi 70 – 200mm f/2,8, Canon, Nikon, Minolta. So približno enake velikosti, a lažji za cca. 100g in več, ter Canon in Nikon s tehnologijo stabilizacije slike v objektivu in Minolta v kameri. Toda, če so tehnične razlike posledice razvoja in mnogim fotografom niti ne vplivajo na kakovost njihovega načina fotografija, pa me je najbolj zmotila teža objektiva Zuiko 35 - 100mm f/2 in predvsem njena razporeditev na prednji del objektiva. Verjeli ali ne. Po nekaj sekundnem držanju kamere E-1 in objektiva 35-100mm f/2, mi je roka začela močno drhteti. Nepravilno razporejena teža objektiva opravi svoje. Da je s težo, ki je na prednji strani nekaj hudo narobe govori tudi dejstvo, da sem imel naslednji dan na levi roki vnetje mišic. Kot da bi fotografiral z mnogo težjimi objektivi. Krajše goriščnice in zaslonka f/2.0 pa naj bi nam nudila eno večjo prednost. Ne potrebujemo načina stabilizacije slike, ko jo je treba v slabših svetlobnih pogojih pri objektivih z 2X daljšimi goriščnicami 70 – 200mm f/2,8 že uporabiti. A tu je zopet nagajala teža objektiva, oziroma njena razporeditev na prednji del. Ker zaradi zajetne nepravilno razporejene teže hitro utrudiš roko s katero držiš objektiv, se nam kamera in objektiv močneje treseta in teh prednosti pri tem objektivu ne občutimo. Na žalost moram zapisati, da sem bil v načinu delovanja z objektivom razočaran. Pričakoval sem majhen, lahek objektiv, a dobil najtežjega, ki nudi kote zajema od cca. 34 – 12 stopinj (70 - 200mm, 35mm format).
Ob pregledu tehničnih karakteristik pa spoznamo, da so se pri Olympus močno trudili. Objektiv ima kar 21 leč, postavljenih v 18 skupin. Narejen je izredno trdno in verjamem, da mu tudi kakšen udarec ob trdno površino ne pride kmalu do živega. Nudi nam notranje ostrenje in premik goriščnic. Kar pomeni, da se med ostrenjem ne vrti prva leča ali med premikom goriščnic spreminja velikost objektiva. Zaslonka ima kar 9 lamel kar omogoča lep zaris kontrastnih elemntov v neostrini. Zaslonko lahko zapremo v najvišji vrednosti do 22. Vrtenje obročev za ostrenje in zoom teče izredno gladko, kar tudi kaže, da so se v tehniki objektiva zelo potrudili. Najbližja oddaljenost od motiva za še izostreni motiv je 1,4m. Da je objektiv namenjen predvsem profesionalnim uporabnikom pa poleg cene in kakovosti govori še dejstvo, da je zaščiten proti visoki vlagi, prahu in dežnim kapljam.
Ob praktičnem delu pa sem prišel do prvih razočaranj. Pri sončni svetlobi a s polno oblakov, skoraj nisem mogel delovati pri zaslonki 2.0. Najkrajši čas zaklopa 1/4000 sekunde je bil v mnogih primerih premalo in marsikateri posnetek pri tej zaslonki ni uspel. Oziroma sama kakovost slike je pri zaslonkah 2,0 ali 2,8 povprečna. Pričakoval sem več. Tudi hitrost ostrenja še vedno ne postavlja ta objektiv v želeno vejo športne in reporterske fotografije. In če zopet pogledam iz stališča konkurence. Zaslonko razlike med 2,0 in 2,8 lahko kompenziramo z višjim ISO. Tudi v tem elementu se pričakuje novost od razvijalcem tipal za 4/3 sistem.
Škoda. Olympus je s tem objektivom obljubljal veliko. A ponudil nam je težak objektiv pri katerem njegova glavna prednost, to je velika svetlobna moč, nikakor ne pride do izraza. Še vedno mislim, da bi moral Olympus izkoristiti možnost, narediti manjše in lažje objektive, pa čeprav bodo imeli »samo« še zaslonko 2,8. A to bi bila pri tem objektivu prava rešitev. Bil bi lažji, manjši in po vsej verjetnosti kakovostnejši pri zarisu pri odprtih zaslonkah.
Da pa Olympus zna slediti tej strategiji, oziroma jo je znal, sta nam že pokazala Zuiko Digital objektiva 300mm f/2,8 (glej 3 stran) in 150mm f/2.0, ki sta prišla med nas med prvimi objektivi njihove digitalne serije. Le ta, razen objektiva 35 - 100mm f/2.0 lepo pokažeta kako se da narediti manši, lahek in po sliki zelo kakovosten objektiv v primerjavi s konkurenco.
Zavedam pa se sledeče. Uporabniki Olympus kamer so dobili nekaj o čemer se lahko na glas govori. To pa je s konkurenco primerljivi objektiv s kotom zajema 34 -12 stopinj (70 - 200mm, 35mm) in najvišjo svetlobno močjo. Nekateri iščejo take argumente, za svojo pravilno odločitev pri nakupu. Na novo pravo kamero, namenjeno zahtevnim fotografom in profesionalcem, ki bodo te nove objektive znali izkoristiti, oziroma bo sploh v rangu "boljših" ZUIKO objektivov pa bo treba tako ali tako še počakati.
Predstavljene slike so narejene s pred produkcijskih objektivom Olympus Zuiko digital ED 35-100 mm f/2. Zato kakovosti fotografije ne ocenjujem s primerjavo na druge primerljive objektive. Sedaj samo podajam dobljene rezultate z mojim osebnim mnenjem. Bolj sem se osredotočil na samo uporabniško vrednost objektiva. A tudi glede kakovosti objektiva ne verjamem, da bo s prodajnim drugače. Pri kamerah lahko s spremembo "firmware" močno vplivajo na dodatno kakovost. Konstrukcijo objektiva pa se ne spreminja.
Bistveno pa je, da gre Olympus v 4/3 razredu naprej. In z razvojem nove vrhunske optike pot naprej veliko laže pokažeš, kot s predstavitvijo nove kamere. Za konec pa še enkrat svetujem Olympus inženirjem. "Ostanite na kompaktnosti in kakovosti optike". Obrestovalo se vam bo!
© Copyright 2003 by E-Fotografija in Digifot.com |
