|
Članek s strani E-Fotografija.com DSLR kamere
Tokrat je Nikon pohitel. Na trgovske police je dal DSLR kamero najnižjega cenovnega razreda model D50 in to samo dober mesec po prihodu konkurenčne kamere Canon EOS 350D. Njihovi predstavniki so nam že na tiskovni konferenci na sejmu Photokina 2004 zagotovili, da bodo sedaj bolj odločno prihajali na trg v vseh razredih foto digitalnih kamer. In res, med kompaktnimi kamerami so prisotni na trgu v vseh razredih z zelo konkurenčnimi modeli. Za DSLR razred se je vedelo, da bo postal v letošnjem letu pravi prodajni hit. Pa mislim, da je želja fotografov imeti DSLR kamero znanega proizvajalca zopet večja od proizvodnih zmogljivosti. Danes je tudi tu vse drugače kot v analogni tehniki. Fotografom, ki so že imeli analogne DSLR kamere, so se najcenejše DSLR že približale globini njihovega žepa. Za vsako ceno že niso silili v digitalni svet. Vse več je tistih fotografov, ki so do sedaj uporabljali kompaktne digitalne kamere in že prehajajo na višjo stopnico, to je v nekdaj ekskluzivni SLR svet. Nikon se je pravočasno odzval in na trg ponudil DSLR kamero Nikon D50, ki je direktni konkurent kameram, ki so že na trgu Canon EOS 350D, Olympus E-300 in Pentax *ist Ds, *ist DL. Vidi se, da je pri Nikon zavel nov veter. Prejšnjo miselnost, da morajo vedno imeti v različnih SLR razredih kamero, ki bo kakovostno in cenovno vsaj stopnico višje od konkurence, so tokrat spremenili. Na trg so ponudili kamero, ki ima še vedno veliko zanimivih uporabniških lastnosti, predvsem pa kamero, ki ima zelo zanimivo ceno. Prav v tem zadnjem pogledu pa so naredili pravi miselni preskok. Že na začetku lahko rečem, da je D50 pravo konkurenčno nasprotje EOS 350D. Predvsem za kupce, ki danes iščejo DSLR kamero, katera mora imeti ime in seveda trenutno “primerno” ceno. O množici več ali manj pomembnih tehničnih lastnosti pa za njih ni potrebe razpravljati. Proizvajalci znajo z marsikatero programsko rešitvijo dodati tisto, kar si fotograf želi. Hitro pa se opazi, da je sedaj Nikon tisti, ki igra vidno vlogo v DSLR razredu. Z nekaj cenejšimi rešitvami jim je uspelo, da so sedaj oni v poziciji, ko so cenovno zelo dostopni kupcem, ki prehajajo iz kompaktnih kamer v DSLR razred. Pa že na začetku opozarjam! Kdor od DSLR kamere želi več, bo moral vsaj stopnico višje, tam kjer je Nikon D70s. Ohišje D50 je ostalo podobnih dimenzij 130 × 102 × 76 mm kot ga ima kamera iz višjega razreda D70s (140 × 111 × 78 mm). Črno matirano plastično ohišje je po občutku v roki iz kakovostnejšega plastičnega materiala, potrudili pa so se dati na držalo in zadnji del kamere kjer držimo palec še gumo, da nam kamera ne drsi iz rok. Ker je kamera ostala zajetnih dimenzij jo v roki držimo čvrsto. Tudi teža ohišja 540g (D70s 600g) je povsem primerna za hobi ali popotniškega fotografa. Moram reči, da je v tem razredu vsaj zame osebno kamera obdržala zelo kakovostno ohišje tako v materialu kot ergonomiji. Za dolgotrajno držanje v roki sta tako velikost in teža odlično izbrani. Vemo pa, vsak ima svoje zahteve. In kdor ima v svoji foto torbi vedno premalo prostora, si najbrž zaželi še manjše kamere. Nastavitveni gumbi na kameri že kažejo, da želijo na D50 poudariti tudi enostavnost rokovanja. Gumbi so veliki, predvsem pa kakovostni. Edino kar mi na kameri deluje ceneno, sta štiri funkcijski gumb na zadnjem delu kamere, ki mi po materialu in načinu uporabe ne deluje v skladu z ostalimi in vratca za katerimi je SD pomnilna kartica. Gumb kot vratca pokvarita vtis o odličnosti ohišja glede na ostali material iz katerega je narejeno. Toda, v vseh elementih pa kamera ne more ponujati popolnosti. Potem bi se lahko že pogovarjali, ali morda D50 ne konkurira kar D70s. Mislim pa, da so s celotnim ohišjem kamere D50 pri Nikon med prvimi pokazali, da se tudi v tem cenovnem razredu, da več kakovosti ponuditi na trg. Gumb za vklop ob prožilcu je lahko dosegljiv in uporaben, kadar želimo večkrat izklapljati kamero in hraniti energijo. Treba pa se je navaditi, da je gumb za vklop takoj pri prožilcu, da kamere po pomoti ne izklopimo. Vendar se uporabnik kamere hitro navadi posebnosti določenega proizvajalca, če je kamera njegova in spozna njihovo filozofijo tako gumbov kot nastavitev preko menija. Po vklopu je kamera v trenutku (0,2 sekunde) pripravljena na delovanje. Da je kamera namenjena hobi fotografom se vidi že po možnostih izbire programskih nastavitev za osvetljevanje. Imamo možnost uporabe “popolne” zelene avtomatike (Auto) in šestih pred nastavljenih “scenskih” nastavitev (Portret, Pokrajina, Otroci, Šport, Makro, Nočni portret). Kot večina konkurenčnih kamer smo tudi pri D50 v teh “scenskih” nastavitvah omejeni pri kontroli posnetka. D50 nam v teh nastavitvah nudi možnost premika samo med ločljivostmi, hitrostjo zajema posnetka, nastavitev samosprožilca in kot smo vajeni pri novejših Nikon kompaktnih kamerah tudi možnost nasveta, za kaj je katera od “scenskih” avtomatik primerna. ISO, točke ostrenja, načina merjenja svetlobe in AF ne moremo spreminjati. Z uporabo novega načina “Child” (Otroci) mode lahko naredite kontrastne otroške posnetke s pravilno vrednostjo živahnih barv brez popravkov na računalniku. Vas to ne spominja malo na kompaktne kamere? Vedeti je treba, da nas te scenske nastavitve močno ovirajo v kreativni fotografiji. So odlične dokler kamero spoznavamo. Toda za resnejše delo, kar naj bi DSLR kamera bila kmalu spoznamo, da smo s temi scenskimi nastavitvami močno omejeni. Zato se mora fotograf spoznati s bolj prijaznimi nastavitvami, S, A, M. Edina dva gumba, ki sem jih na tej kameri pogrešal, je možnost izbire med različnimi načini merjenja svetlobe, za to spremembo je treba v MENU in gumb za pred ogled globinske ostrine. S tem tudi pri Nikon nakazujejo za koga je D50 namenjen in kolikšno uporabniško vrednost ima. Kdor potrebuje več se ve, nudimo vam D70s. D50 nam nudi tri možnosti merjenja svetlobe. 3D Matrix II. (po celotni površini) v 420 točkah, s poudarkom na sredini in spot merjenje. Algoritem merjenja je enak kot v D2x. Edina slabost je ta, da je treba premik med vsemi tremi možnostmi narediti v meniju. Zanimivo, da nudijo spot lastnost, ki jo začetniški fotograf le redko izkoristi v pravi meri. Časi osvetlitve so od 30sek. do 1/4000sek. in B. Sinhronizacijski čas z bliskavico je 1/500sek. MENU nam ponuja večino lastnosti, ki lahko fotografu pomagajo k kakovostnejšemu zajemu motiva. (Zopet je razlika med D70s v tem, da nam le ta nudi bolj fine, natančnejše nastavitve). Predvsem pa so na 2.0 palca velikem TFT zaslonu napisi zelo veliki in s tem kakovostno vidni. Imamo možnost, da spreminjamo samo “najpomembnejše” lastnosti ali pa da vidimo vse “razširjene” lastnosti. Zanimivo, da imamo možnost premika med različnimi načini merjenja svetlobe, torej lastnosti, ki je preko gumba na kameri sploh ne moremo spreminjati, samo v razširjenem meniju, pa še to ne na začetku funkcij. Očitno so inženirji predvidevali, da manj izkušeni fotograf spot “točkovno” možnost ne bo velikokrat uporabljal. Za zahtevnejše nudijo D70s. Proizvajalci že vedo kako se “trgovskemu faktorju” streže, da nam imajo trgovci za ponuditi dražje kamere. Preko menija pa lahko nastavljamo “bracketing” način zajema s tremi zaporednimi posnetki z različnimi korekturami (osvetlitev in WB). Nastavljamo načine delovanja določenih gumbov. AE-L/AE-F gumb nam lahko služi za hkratno ali posamično zaklenitev funkcije, kot gumb za ostrenje ali pa za zaklepanje osvetlitve kadar delujemo z bliskavico. Imamo tudi možnost tonskih korektur, kot korektur ostrine, kontrasta, zasičenosti barv sRGB kot AdobeRGB barvnega prostora. Iskalo je zadovoljivo svetlo. V spodnjem delu vidimo večino najpomembnejših informacij za zajem motiva. V “scenskih” nastavitvah se nam tudi pokaže, katere funkcije, ISO, WB, točke ostrenja so že avtomatsko določene. Zanimivo, da je v kameri ostalo zrcalo velikosti LEICA kamer, medtem, ko je medlica manjša. D50 pa nam ne nudi možnost zapisa “mreže” v iskalu. D70s nam to možnost omogoča. Marsikateri zajeti motiv je s to pomočjo lahko poravnan. Ve pa se. D50 ima svoj krog kupcev. Ostrenje je možno preko petih ostritvenih točk. V “scenskih” nastavitvah se med točkami ne moremo premikati. V ostalih ročnih programskih nastavitvah pa se med točkami premikamo s pomočjo štiri funkcijskega gumba. V primeru, da preko iskala gledate z levim očesom, je premik gumba in hkratno gledanje v kateri ostritveni točki smo precej nerodno. Ostrenje je hitro, predvsem pa odlično deluje tudi pri ostrenju motiva z malo kontrasti ter temnih predmetov v slabih svetlobnih pogojih. V elementu ostrenja, hitrost, kakovost, nam D50 takoj pokaže v čem je razlika med kompaktnimi in DSLR kamerami. Fotograf pa na samo ohišje, ergonomijo, materiale, gumbe, MENU in nastavitev vseh funkcij gleda tudi emocionalno. Torej z že kar pregovorno pripadnostjo enemu podjetju. Zato so lahko občutki pri nakupu ali prvi uporabi različni. Ko pa fotograf spozna določeno filozofijo uporabe kamere, kot nastavitev, pa je nemogoče povsem objektivno določiti, ali je določena funkcija kakovostna tako uporabniško kot po kakovosti. Bistvo je, da se tako s kamero kot lastnostmi odlično spoznate in če tudi kakšna funkcija nima hitre poti izbire ali visoke uporabniške vrednosti, jo lahko enostavno preskočimo, uporabimo drugačen način zajema ali pa celo uporabimo drugo funkcijo. Tako glede ohišja kot uporabniške vrednosti pa nam D50 ponuja veliko. Res, da je kamera iz prve Nikon stopnice DSLR kamer, toda vseeno lahko rečem, da nudi veliko. |
