e-Fotografi
V srcu mesta Lille
By Gregor Boroša / Mango
Dec 1, 2004, 07:05

Če je res, da ima vsak svoje posebno izvoljeno mesto, v katerem se počuti bolje kot kjerkoli drugje, potem sem jaz našel svojega. Na severu Francije leži mesto Lille, ki je letos ovenčano z nazivom Capitale Européenne de la Culture, torej kulturno mesto Evrope. Zaključni dogodek je bil 20. novembra - ob misli na fantastično zmes kulture, zabave in 500.000 radovednih obiskovalcev pa se že zalotim, da razmišljam kako čim ceneje spraviti svoje bitje nazaj v Francijo.

Iz nizke perspektive ujet zaščitni znak Lilla, nad katerim se vzpenja velika bambusova konstrukcija. V ozadju železniška postaja.

To potovanje me je tudi prepričalo, da je bil nakup mojega prvega objektiva, Canon EF 35 mm f/2.0 pravilna poteza za moj način fotografiranja. Sicer sem imel s seboj kamero Canon 20D in še kit objektiv 18-55 mm ter malo daljši, 85-mm objektiv. Po pregledu fotografij na računalniku sem ugotovil, da sem veliko večino časa uporabljal le 35-mm objektiv. Majhen, z dobro svetlobno jakostjo, predvsem pa me ni skrbelo, da bo pri povsem odprti zaslonki slika žalostno zamegljena. To je večino časa tudi moj edini objektiv. Malo za šalo: ni res, da prav vsi potrebujemo goro objektivov, z goriščnimi razdaljami od 14 do 500 mm.

Takšen pogled se vam odpre, če se v Lille pripeljete z vlakom. Esplanade François-Mitterand.

V Lille sem prišel v globoki zmoti. Tja sem šel le "na izlet", brez visokoletečih pričakovanj. Nov digitalni fotoaparat sem hotel čimprej preizkusiti, torej sem si mislil, da bo kulturno mesto Evrope ponujalo vsaj dovolj fotografskih motivov, obenem pa še obiščem sošolko, ki je tam na študentski izmenjavi, in preverim svoje znanje francoščine pred bližajočim se izpitom. Nato pa brž nazaj domov, veselo na delo in v šolo. Kakšen šok! Nazaj sem že prišel, nazaj, vendar si ne želim drugega, kot zjutraj se spet zbuditi v Franciji.

Železniška postaja je rozna. Rozna!

Kako naj ne bi bil navdušen: v Lille se pripeljem z letečo preprogo - z vlakom Eurostar, ki je, kar se mene tiče, udobnejši celo od letala. Si predstavljate, da na postaji obvestila po zvočnikih o prihodih in odhodih vlakov dejansko razumete? Na ustih se mi razleze nasmeh do ušes. Razumel sem sporočila v angleščini in celo francoščini. V Ljubljani jih žal ne razumem niti v slovenščini. Prva stvar, ki me pozdravi, ko izstopim iz vlaka, je fantastična skulptura 4-metrskih tulipanov. Saj poznate trenutke, ko te kar naenkrat preplavijo čudoviti občutki. Usedel sem se pod cvetove in se preprosto počutil super.

Ekstravagantno 7-metrsko srce daje življenje železniški postaji.

Začetna navdušenost se je v času mojega bivanja tam le še stopnjevala. Počutil sem se kot otrok, ki odkriva nove igrače. Kaj je Ch'ti? Šti je njihovo pivo. Jaz piva ne maram, nikoli ga ne pijem. No, to ne drži povsem, poskusil sem usoden požirek Štija in takoj mi je postal všeč - k vragu principi! Tu sem storil svojo drugo napako: nisem si prinesel zaloge v Slovenijo. Sicer pa sem naredil precej manj fotografij kot sem sprva načrtoval in mi je 3 GB na pomnilniških karticah ravno zadostovalo. Gre pač za tipični kompromis fotografiranja na potovanju, ali se popolnoma posvetiš fotografiji ali pa raziskuješ mesto in fotografiraš »sproti«.

Prva dobrodošlica obiskovalcem so tulipani umetnice Yayoi Kusama.

Po zaslugi e-Fotografije in dobro organiziranega press centra sem imel dovoljenje za fotografiranje na vsemogočih prireditvah, razstavah, skratka vsepovsod. Za en teden predstav so mi podarili celo goro materiala – za hec sem stehtal: dobre 3 kilograme knjig, vodičev, zemljevidov itd. In res je bilo kaj za videti! V času mojega obiska sicer ni bilo posebnih uličnih predstav, na katere sem sprva računal, zato pa sem pridno obiskoval razstave vseh mogočih in nemogočih stvari. Na razstavi Mexique Europe je bilo združenih 250 del mehiških umetnikov, kot sta Diego Rivera in Frida Kahlo. V psihadelično osvetljeni stavbi Tri Postal so bile v treh nadstropjih predstavljene najbolj zanimivo-smešne stvari, kar si jih človek lahko zamisli. Najbolj zanimive sem, pod budnim očesom redarjev, uspel ujeti v objektiv. Bliskavica je v kakršni koli galeriji prepovedana, tako da me je reševal visok ISO na fotoaparatu. Super lastnost Canona 20D. Po celem mestu so stare in razpadajoče stavbe prenovili v fantastične objekte, v katere so potem vklopili še živo dogajanje v obliki umetniških predstav, razstav itd. Če kdo ob besedi "razstava" zazeha, naj mu povem, da utegne biti "razstava" sveže pripravljenih jedi tako umetniška stvaritev, kot tudi prijeten obrok za želodčke.

Moderni živalski vrt mehanskih lutk: Dead Chickens. Če vas zabavne figure ne pritegnejo s svojim izgledom, le pazite, kajti znajo se prav spretno premikati in govoriti. Nekatere plašijo otroke, druge zabavajo odrasle.

Gledam, gledam in se čudim.

Nikoli ne uganete, kaj predstavlja ta krogla. To je Chill Out Room avtorja Davida Sevoirja. Skozi luknjo splezate vanjo, se udobno namestite in - meditirate. Marie, ki me je vodila po razstavi, z nasmeškom pravi, da je učinkovita.

 

Še ena zanimivost z razstave napihnjencev, Les Gonflables: Sleeping Giants, Max Streicher. Predstavlja velikana, ki ga zračni tokovi, s katerimi ga polnijo, nežno premikajo in deluje zelo pomirjujoče.

 

Tole je kopalnica. Ob sobotah lahko prinesete brisačo in se kopate sredi galerije.

 

V Lillu ne rečejo, da si v središču mesta, ampak da si v srcu mesta. Natanko tako sem se počutil tudi jaz. Toliko ljudi mi je pomagalo na vsakem koraku, da sem bil ves čas rahlo zmeden. Študenti v Cité Scientifique so mi odstopili jogi za spanje in (preveč) Štija (merci beaucoup pour tous, Ç'était très joli). Marie Fernandez, umetniška koordinatorica in predstavnica press centra, pa me je neutrudljivo vodila po razstavah in prepričala vse sodelavce, da so me na vsakem koraku spraševali ali kaj potrebujem, da mi je bilo prav nerodno, ker sem jaz samo jaz in tale reportaža je vse, kar jim lahko ponudim v zahvalo (Marie et votre collègues, vous êtes tous très sympa, j'espère que vous venez à Slovenie une fois). Naslednje leto bo kulturno mesto Evrope Cork, za informacije o Lillu pa me poiščite na forumu.

Zanimivega pohištva je bilo dovolj za vse okuse. Če si želite zares drugačen in nenavaden predalnik, razmislite o zgornjem predlogu. Umetnost je lahko prav zabavna.

Bambuko. Povsod po mestu so raznorazne konstrukcije iz bambusa, opremljene za veselje starih in mladih. Služijo kot nepopisno lep okras mesta, ponoči na njih zasvetijo halogenke in majhne stroboskopske lučke, ki dajejo občutek, kot da si v vesolju, sicer pa bambuko sestavljajo klopce, naključno razporejeni bobni, tu in tam na vrveh visijo palice, s katerimi mimoidoči tolčejo po bambusu in dajejo duška razigranosti. Hodiš po mestu in poslušaš zvoke džungle, izvrstno protislovje.

 

Še najtemnejše ulice delujejo prijazno. Na koncu te je celo hotel. Mesto je čisto, povsem nekaj drugega kot Pariz.

 

Glavna konstrukcija iz bambusa sega čez strehe okoliških hiš. Odličen meeting point.

 

Fotografija tržnice s starinskim pridihom. Videz vara, saj je za ovinkom ogromna in noro živahna tržnica Wazemmes, kjer prodajajo tudi stvari, ki bi pri večini ljudi romale takoj v smeti. Staro in mlado kri na ves glas in ponuja »posebno ceno za vas, mladi gospod, ravnokar je brat pripeljal super robo iz Afrike«.

Pogled od železniške postaje proti mestu. Vidi se bambus, ki tvori tunel za avtomobile.

 

Morda najbolj prepoznavna stavba, Crédit Lyonnais