DSLR kamere
Nikon D80 / DIWA Awards test
By Matjaž Intihar
Nov 2, 2006, 07:00

Začetek članka o preizkusu kamere Nikon D80 je lahko zelo enostaven. Prav tako njegov zaključek. Celoten preizkus bi lahko opisal v enem stavku in bi ga razumeli tako Nikon uporabniki, kot tisti, ki si želijo za svoj hobi prvo SLR kamero iz višjega vstopnega razreda.

“Nikon je zopet ujel veter v svoja jadra”! Po uspešni kameri Nikon D200 so predstavili zamenjavo za kamero Nikon D70s. Z novo Nikon D80 so skočili v razred kamer, ki je kot nalašč za zahtevnejšega hobi fotografa.

In zakaj pravim, da je Nikon ponovno ujel pravi veter? Zato, ker so hobi fotografi dobili kamero, ki nudi dobro ohišje ter množico lastnosti, ki jih Nikon nudi tudi v višjem razredu. Nikon ima v letošnjem letu dobro prodajno rast, ki pa jo bo z modelom D80 še vzpodbudil. Nikon D50, ki je na najnižji vstopni stopnici med SLR kamerami vsaj zame osebno in verjamem tudi za “prave” nikonaše niti “ni prava” Nikon kamera. Je pa odlična kamera za vse, ki šele vstopajo v digitalni SLR svet in si želijo kamero z imenom, ki že vse od leta 1959 kreira razred SLR kamer. Zakaj pravim v nevednicah, da D50 ni “prava” Nikon kamera. To podjetje nosi svojo slavo predvsem iz modelov serije F. Leta 1959 so predstavili legendarno F. Kamero s kratkim imenom je zaznamoval širok spekter dodatne opreme in fotoreporterji so jo vzeli za svojo. Vse do leta 1977 Nikon drugih svojih kamer sploh ni predstavljal pod imenom Nikon. To ime je bilo namenjeno samo seriji F. Ostale kamere so bile pod imenom Nikkormat. Dobro se še spomnim mojih prvih sejmov Foto antika in pogledov na te vrhunske kamere, ki pa so bile dosegljive le redkim. Nikon je vedno skrbel, da je bil tehnološko napreden, s tem pa tudi cenovno v visokih razredih.
Leta 1977 pa je Nikon naredil nov korak k amaterskim fotografom. Predstavil je povsem manualno kamero FM in to pod imenom Nikon. Ker je bila kamera tehnološko kot uporabniško vrhunska, so jo Nikon/Nikkormat uporabniki hitro vzeli za svojo in postala je “mini” F kamera. Za naprednejše amaterske fotografe zelo želena, za fotoreporterje pa močno uporabna kot druga ali tretja kamera. Vedeti je treba, da je v tistem času Nikon obvladoval 85% profesionalnega foto trga kamer. S kamero FM in leto kasneje z FE, ki je že imela avtomatiko časa pa je začel resneje vstopati tudi med zahtevne fotoamaterje. Canon je imel s svojo sistemsko kamero F-1 samo 8 do 10% trga, ostalo pa sta si delila Minolta s kamero XM in Pentax s kamero LX. Contax RTS pa je že bila bolj eksotika, Leica pa v glavnem prisotna samo še med najzahtevnejšimi ljubitelji, pa še to predvsem zaradi “najboljše” optike.

In leta 1979 je Nikon naredi nov korak. Korak, ki je razdelil uporabnike Nikon kamer na dve strani. Vprašanje je bilo, ali Nikon dela prav, da doda svoje ime na nove kamere ali ne. Če bi takrat imeli spletne forume ne bi bilo foto strežnika, ki ne bi deloval pod polno obremenitvijo. Vzrok pa je bila kamera Nikon EM. Canon je takrat s kamero AE-1 žel vse prodajne rekorde. SLR fotokamera je postala enostavna in s pomočjo procesorja v kameri pomagala fotografu do uspešnih posnetkov, kar s SLR kamero ni bilo enostavno, če nisi imel nekega predznanja. In Nikon se je odločil, da bo del finančne pogače med širokimi množicami fotografov pobral tudi sam. Kaj tudi ne! Ime Nikon je bilo močan magnet. Toda ali tudi v amaterskem razredu? Marsikateri Nikon uporabnik njegovega vstopa v množični razred ni mogel razumeti. Še toliko manj, ker so za to kamero naredili nekaj objektivov cenejše “plastične” serije E. In od takrat naprej še vedno velja, da se za Nikon kamero iz najnižjega uporabniškega razreda lahko od kje sliši “ni pravi Nikon”!

Ali je bila kamera Nikon EM in kasneje FG prava poteza ali ne vedo pri Nikon. Zame osebno je bila, saj je takrat Nikon prišel tudi med nas fotoamaterje. Toda na tem terenu ni bil tako superioren kot v profesionalnem razredu. Canon s serijo A, Minolta s serijo XD in Pentax s serijo M so bili prodajno uspešnejši pri fotografih, ki so šele vstopali v SLR svet.

Toliko malo Nikon zgodovine, obrazložitve glede Nikon filozofije in njegovega vstopa v svet foto amaterstva. Danes, ko je meja med hobi, ljubiteljskim in profesionalnim fotografiranjem vse bolj zabrisana pa o foto amaterstvu težko govorimo in tudi pisati o namenu in uporabnosti kamere je danes težje kot nekdaj. A da zaključim uvodni del, ki je zanimiv predvsem za “novodobne” Nikon uporabnike. Kamera Nikon D80 že na prvi pogled in vtis daje vedeti, da je iz pravega »testa«. Je “pravi” Nikon. Le še “pravi” objektiv potrebuje! Kajti tudi tu je Nikon zopet začel vleči poteze nam že znane iz leta 1979.

Že velikost kamere nikon D80 da vedeti, da jo bomo lažje in bolje držali v roki od manjših in predvsem pri držalu ožjih konkurentk. Tudi velikost kamere zna vplivati na kupca, oziroma bodočega uporabnika kamere. Nikon je z ohišjem D80 nakazal, da si želi zahtevnejše fotografe. Širše množice pa bodo raje posegle po manjših kamerah.

Nikon D80

Da se še malo povrnem k Nikon filozofiji. Le redko kot prvi predstavijo novost pri kamerah namenjenih širšemu krogu uporabnikov. Kot je že v intervjuju, ki je bil narejen na letošnji Photokini omenil g.Charles-André Wamberque, Assistant Manager, Product Planning and R&D Department, Nikon vedno želi dodobra preizkusiti svoje tehnološke rešitve in jih šele takrat postaviti na trg.

Če gledamo kamero Nikon D80 iz primerjave številk, potem bi na prvi pogled lahko rekli, da težko opravičuje svojo višjo ceno naproti kameram z 10M točkovnim tipalom. Toda vedno je treba pogledati celoto. Takrat pa lahko hitro ugotovimo razlike. Eno osnovno spoznanje, kaj pomeni število točk na tipalu že dolgo poznamo. Zelo malo!

Tudi sam sem bil ob prvem pogledu na PR sporočila skeptičen glede razmerja lastnosti/cena. Sama cena ohišja cca.980EURO je še na mestu. A s kit objektivoma (s prvim ali drugim je cena enaka) 18-135mm ali 18-70mm pa le ta naraste krepko višje (cca.1300EURO) od ostalih kamer z 10M točkovnim tipalom in ceno okoli 1000Euro s »kit« objektivom.

Marsikoga lahko ob pogledu na tehnične podatke ostalih konkurenčnih kamer preseneti dejstvo, da le Nikon v kamero še ni dodal eno izmed dveh danes dokaj novih a uporabnih novosti. To sta sistem za odstranjevanje prahu (Olympus, Canon) ali pa stabilizacija slike preko tipala (Sony, Pentax, Samsung). Oba sistema imata svojo uporabniško, prodajno kot tudi marketinško vrednost. Vendar je Nikon šel povsem svojo pot in zopet upravičil svojo strategijo, ki jo poznamo že dolgo vrsto let in sem jo zapisal že v samem uvodu.

Ohišje

Skoraj vedno začnem opisovati kamero z besedami… “ko kamero primemo v roke”!  Tudi tokrat bom začel tako saj tu kaj hitro opazimo sledeče.

Ko kamero primemo v roke spoznamo na koga in kam Nikon meri s kamero D80. Če so vse ostale kamere današnjega 10M točkovnega razreda manjše in jih dlje časa le težko držimo v roki, je Nikon ostal na preizkušenem receptu. Zahtevnejšemu hobi fotografu so ponudili ohišje, ki se po uporabniški vrednosti opazno razlikuje od konkurenčnih iz 10M točkovnega razreda. Sicer pri Nikon ne slišijo radi, da se kamero primerja z ostalimi 10M točkovnimi, ki so le bolj namenjene kot kamere vstopnega razreda v katerem imajo še vedno na voljo D50. Toda tudi cene ohišij so si podobne, prav tako nekatere osnovne funkcije, zato menim, da je kar prav, da nekatere primerjave merim iz te smeri.

Prav mere in ergonomija sicer matiranega plastičnega ohišja, kamero D80 takoj postavijo v drug uporabniški svet. Ko me sprašujejo glede kamere o njeni uporabnosti in če bi bila dobra za njihov nakup, je prav ergonomija ohišja D80 tisti element, da jo kot “pravo” izbiro predstavim zahtevnejšemu hobi fotografu. V tem cenovnem razredu nam le D80 nudi odličen oprijem in vse glavne uporabniške funkcije na samostojnih gumbih razporejenih na pravih mestih. Obenem pa je D80 edina, ki nam nudi ločen LCD zaslon za pregled nastavitev zajema slike. Tako se vse bolj kaže dejstvo, da so odlične izkušnje iz D200 prenesli na D80. Le z določenimi materiali ter funkcijami so jo okrnili in s tem kameri znižali ceno. Prvi zaključek je hitro tu. Nikon D80 hitro pokaže, da je bolj “baby” D200, kot samo zamenjava za D70s.

Prednja stran ohišja (132x103x77mm, 668g z baterijo) nam nudi sedem uporabniških gumbov. Na desni strani ob bajonetu objektiva so gumb za premik med AF in M ročnim ostrenjem, gumb za sprostitev objektiva, gumb za izbiro in vklop BKT (bracketing) funkcije (zajem treh posnetkov z različnimi osvetlitvami), na vrhu pa je gumb za dvig bliskavice.

Na levi strani bajoneta je spodaj gumb za pregled globinske ostrine, višje funkcijski gumb (izbiro nastavimo preko Custom Settings Menu št.16), s katerim pregledamo nam največkrat željeno nastavitev, višje je dioda, ki služi za prikaz delovanja samosprožilca in kot lučka za proti efekt rdečih oči. Na držalu, ki je odet v mehkejšo strukturirano plastiko, da kamera ne drsi iz roke, pa je vrteči gumb za premik zaslonke.

Na levi strani kamere sta dva gumasta pokrova ki odlično ščitita vhod za samosprožilec, video, DC in USB.

Na desni strani so vratca za katerimi je pomnilniška kartica. Nikon se je odločil, da bo kamera D80 uporabljala SD pomnilno enoto. Zanimiva odločitev, a glede na dejstvo, da je pri uporabnikih CF spominska enota razumljena kot bolj profesionalna izbira meni manj logična. A seveda, nič narobe, če kamera uporablja SD pomnilno kartico. Mogoče Nikon celo računa, da se bodo uporabniki D50 preselili v višji razred in da jim bo kompatibilnost še prav prišla. D80 pa že ima možnost uporabiti SD HC kartice, ki so zmogljivejše in hitrejše od klasičnih SD.

Zgornji del kamere je zaradi velikega in dobro preglednega LCD zaslona povsem zaseden. Levo je gumb z nastavitvami glede programskega in M načina zajema slike. V srednjem delu je bliskavica (efekt rdečih oči), nad njo pa ležišče za dodatno bliskavico. Desno je velik LCD zaslon z vsemi potrebnimi informacijami o načinu zajema slike. Na vrhu držala je prožilec, ob njem gumb za vklop/izklop kamere in osvetlitev LCD zaslona. Sledita gumba za premik načina merjenja svetlobe (3D Color Matrix II preko 420 točkovnega CCD tipala, poudarkom na sredini ((preko lastnih nastavitev izbirate velikost kroga merjenja 6, 8 ali 10mm)) in spot merjenje.

Desno je gumb za izbiro +/-EV korekture (možno do 5EV vrednosti po 1/3 ali 1/2 vrednosti). Sledita še gumba za izbiro načina proženja (enojno, zaporedno 3fps, samosprožilec, daljinski prožilec) in načina delovanja AF (enojno, kontinuirano ali avtomatsko).

Zadnji del kamere ni pretirano zaseden z gumbi. Zato je na desni strani za oprijem veliko prostora. Nikon je “baby” D200 kamero dejansko kot tako tudi naredil. Okrnil je nekaj funkcij in gumbov, na koncu pa še odstranil nekaj zapletenih funkcij preko menija.

Najprej naj omenim iskalo. Nikon D80 ob pogledu skozenj ponovno pokaže, da je v višjem uporabniškem razredu. Kamera uporablja pentaprizmo za prenos slike do našega očesa. In v primerjavi z drugimi kamerami 10M točkovnega razreda, ki so že na trgovskih policah je trenutno tudi edina. Sama pentaprizma pa doprinese možno večjo povečavo slike kot prenos preko zrcal. In pogled skozi iskalo D80 ter primerjava z drugimi takoj pokaže večjo razliko, predvsem v smislu lažjega ocenjevanja motiva in kakovostnejšega ročnega ostrenja. Prav tako je lažja ocena globinske ostrine ko zapremo zaslonko.

Levo od iskala je gumb za izbris slike (ob pritisku na njega in istočasnem pritisku gumba ob prožilcu lahko pridemo do funkcije formatiranja kartice), navzdol si sledijo gumbi za pregled že posnetih fotografij, vstop v MENU, izbiro WB (v funkciji pregleda slike služi za zaklenitev slike, da je ne bomo izbrisali in ? za pregled opisa funkcije v meniju), ISO (v pregledu služi za pomanšavo slike) in izbiro za kakovost slike (v pregledu služi za povečavo slike).

Pod iskalom je 2,5 palca velik TFT zaslon visoke ločljivosti 230.000 točk. Desno od njega gumb za AE in AF zaklenitev ter vrteči gumb za premik večine nastavitev vklopljenih preko gumbov in funkcij v meniju.

Sledi štirifunkcijski gumb za premik med 11 točkami ostrenja oziroma med funkcijami v meniju. Nižje je gumb za vklop/izklop štirifunkcijskega gumba. Na ta način se izognemo nenadzorovanemu premiku točk ostrenja. Zadnji pa je OK gumb, s katerim prenastavimo funkcije v meniju.

Držalo je veliko, zato nam kamera nudi odličen oprijem.

Li-Ion baterija EN-EL3e.

Vgrajena bliskavica je fotografu večkrat v pomoč pri doosvetlitvi motiva. Za več, pa bo treba poseči po dodatni bliskavici. Preko MENU-ja lahko kontroliramo več bliskavic hkrati.