Članki
SanDisk Extreme IV proti konkurenci / Test spominskih kartic
By Matjaž Intihar
Oct 10, 2006, 11:00

Preizkušene pomnilne kartice.

Hočem hitrost! Še več hitrosti!

Takšne so bile in so še danes želje mnogih fotografov, kateri fotografijo doživljajo predvsem iz tehničnega gledišča. In seveda tudi proizvajalcev. Saj se le z novimi tehničnimi rešitvami razlikujejo od drugih in na ta način lahko postavljajo nove cenovne meje. Več milijonov točk, več posnetkov v sekundi, več minut video zapisa, prinese nove potrebe. To je več spomina in še večjo hitrost zapisa na spominsko enoto.

Digitalne kamere premorejo vse več točk in potrebno je kupovati vse bolj zmogljive spominske kartice. Tako po možni količini sprejemanja podatkov kot hitrosti zapisa. Vendar vedno se postavi vprašanje. Koliko spomina in predvsem kako hitro kartico sploh kupiti za svojo kamero in način dela. Zmogljivejše in predvsem hitrejše kartice so dražje. Če nam potrebo po količini prostora na kartici diktira naš način fotografiranja, pa nam hitrost zajema v praksi pokaže zanimive rezultate. Torej! Ali se splača kupiti novo, najhitrejšo tehniko?

Najnovejše male kompaktne kamere nam že ponujajo deset milijonov točk. Vendar le peščica fotografov, ki si kupi tako kamero to veliko ločljivost potrebuje. Le malo lastnikov teh po mega točkah zmogljivih kamer se odloči za fotografiranje pri nižji ločljivosti. Pa fotografija sama ne bi nič izgubila na kakovosti. Deset milijonov točk za povprečnega hobi fotografa prinaša možnost povečanja fotografije na vsaj 40 x 60 cm ali še več. Koliko tako velikih fotografij v resnici potrebujemo pa je drugo vprašanje. Redki, res zelo redki si bodo zaželeli tako velike povečave.

Vendar nam proizvajalci vsak dan ponujajo več točk, s tem pa nas ujamejo v nove pasti. Če nam je za fotografiranje s kamero s tri milijonskim tipalom povsem zadovoljevala spominska kartica velikosti 128MB, nam danes pri sedmih milijonih točk lahko služi samo še kot zadnja rezerva. Na njo lahko shranimo samo še cca. 25 fotografij v JPEG zapisu. Vemo pa, kaj pomeni to število za uporabnika digitalne kamere? Je skoraj enako nič.

USB in FireWire čitalci. Pri kartici SanDisk Extreme IV dobite v kompletu tudi FireWire ali USB čitalec (lahko pa kupite tudi kartico posebej, a le z novim čitalcem bo izkoristila polno hitrost). Le z njim lahko izkoristite vso moč prenosa iz ali na kartico. Starejši Lexar FireWire čitalec mi kartice sploh ni zaznal.

Tehnično še bolj zahtevni fotografi pa si ne želijo samo zmogljive spominske kartice po količini spomina. Ampak je njihova nova želja hitrost zapisa. Vendar je podatek o hitrosti zapisa lahko močno zavajajoč faktor. Le zakaj potrebujemo hitre kartice, če naš način fotografiranja teh hitrosti niti ne potrebuje. V različnih zapisih na internetnih straneh lahko zasledite hitrosti zapisa v številu zapisanih MB v sekundi. V povprečju vam starejša CF spominska kartica po zapisih proizvajalcev (praktični preizkusi pokažejo drugačne vrednosti) zapisuje cca. 4MB/sek. in bere 5MB/sek. Hitre kartice, deklarirane s 60X-no hitrostjo zapisujejo cca. 8MB/sek in berejo 10MB/sek. Najnovejša in zaenkrat najhitrejša CF kartica SanDisk Extreme IV pa po zagotovilih proizvajalca zapisuje in bere do 40MB/sek.

Toda kaj uporabniku foto kamere povedo zgornji podatki? Veliko, če gledamo zgolj številke in njihovo teoretično vrednost in zelo malo, če kartice v praksi primerjamo med seboj. Pri hitrosti zapisa nam zgornje primerjalne številke pokažejo zelo veliko razliko. Od zapisa samo 4MB/sek. do 40MB/sek. In če uporabnik ne ve, kaj nam razlika v hitrosti pomeni, lahko hitro pride do napačnega nakupa spominske kartice. Za veliko večino uporabnikov je mnogo bolj uporabno kupiti zmogljivejšo kartico po količini zapisa, kot po hitrosti. Zakaj?

Najbolj enostaven odgovor je, »spomina je vedno premalo«. Vendar s tem odgovorom nismo odgovorili, kaj pomeni hitrost zapisa kartic.

Hitrost zapisa že proizvajalci označijo z X. Vrednost X je prenos 150kb/sek. Večja številka je pred oznako X, hitrejši naj bi bil zapis in prenos podatkov. Kartice izpred nekaj let so imele 4X-no ali 8X-no hitrost zapisa. Še marsikatera kartica v današnjih kamerah je te zmogljivosti. Pa večina uporabnikov digitalne kamere na lastnost »hitrost zapisa« kartice ne polaga veliko pozornosti. Enostavno ga še tako počasna kartica pri namenu uporabe »družinska« ali »popotniška« fotografija popolnoma zadovoljuje. Ko pa začnemo uporabljati zmogljivejše kamere po številu točk, hitrosti zajema (posnetkov v sekundi) in dolžini zajema videa, pa se že pokažejo prve težave. V teh primerih je že pametno uporabiti kartice z višjo hitrostjo zapisa.

In ker sem sam vedno skregan s številkami in opisovanje tehnike z njimi, sem zopet naredil povsem svoj, praktični preizkus. Torej, kaj nam različne hitrosti pomenijo v realnem fotografskem svetu. Še enkrat bom poudaril. Več kot 40X-no hitrost v kompaktnih kamerah ne potrebujete. Pa še to hitrost potrebujete samo tisti, ki kompaktno kamero s sedem in več milijoni točk uporabljate za hitro fotografiranje večih posnetkov v seriji ali snemanje video zapisa 10 in več minut neprekinjeno.

Ker pa sem imel na preizkusu tudi najhitrejšo kartico tega trenutka me je praktično res zanimalo kaj take možne hitrosti zapisa pomenijo v praksi. Sam uporabljam že nekaj let povsem različne kartice, nekatere boste še danes opazili tudi v uporabi pri reporterskih fotografih.

SanDisk Extreme IV in konkurenti

Preizkusil sem osem kartic različnih proizvajalcev in hitrosti.

Med njimi je najstarejša kartica Kodak 512MB. Po navodilih proizvajalca ima 10X-no hitrost zapisa (5MB v sekundi). Spremlja me že nekaj let in mi tako v kompaktnih kamerah kot v SLR odlično služi. Seveda pa z njo ne fotografiram veliko fotografij v hitrih serijah. Naslednja moja kartica, ki sem si jo vzel na preizkus je od podjetja PQI. Sama nalepka in napis HighSpeed obljublja 40X-no hitrost zapisa. Sledijo klasična SanDisk 40X kartica s prav tako obljubljenih 40X-no hitrostjo zapisa. SanDisk ULTRA II s 60X-no hitrostjo zapisa je še vedno reden spremljevalec reporterskih fotografov. Preizkusil sem kartico, ki mi že nekaj časa odlično služi in je bila tudi po hitrosti zelo konkurenča vsem z hitrostjo napihnjenimi številkami, to je Lexar 80X z WA tehnologijo. Sledi po številkah izjemna Apacer Photo STENO ProIII s 150x-no hitrostjo zapisa. Obenem sem v primerjalni test vzel še Sony MemoryStick PRO Duo in jo uporabljal s pomočjo adapterja za CF vhode. Zadnja izmed preizkušenih kartic pa je SanDisk Extreme IV, za katero obljubljajo v najbolj optimalnih pogojih kar 40MB zapisa v sekundi. In ob preizkusu vseh teh CF kartic sem prišel do sledečega zaključka.

Že drugi preizkusi, ki jih dobite na spletu nam dajo vedeti, da zapisi na kartici o hitrosti zapisa nimajo veliko skupnega z realno vrednostjo. Pri uporabi kartic v kompaktnih kamerah, so me zadovoljile vse. Tudi moja najstarejša in po hitrosti najpočasnejša SimpleTech (katere zaradi samo 256MB spomina niti preizkušal nisem) in Kodak 512MB. Problem teh dveh kartic se je pojavil samo pri digitalnih kamerah z zmogljivim video zapisom 600x400 točk, 30 slikami v sekundi in neprekinjenim nekaj minutnim snemanjem. Za kompaktne kamere s temi zmogljivostmi in seveda vaše želje po takem načinu snemanja potrebujete hitrejše kartice. Za ostale načine fotografiranja, pa vas bodo tudi te počasne in s tem cenejše kartice povsem zadovoljile.

Pri DSLR kamerah pa se pokaže prava moč kartic in njihova zmožnost hitrosti zapisa podatkov. Pa še to bolj opazno samo v primeru, da fotografiramo v neprekinjeni seriji, 10, 20 in več posnetkov. V teh primerih je že priporočljivo poseči po hitrejših karticah. Drugače boste marsikateri dogodek izpustili nezapisan, ker bo kamera še veselo polnila kartico in ne bo zmožna delovati.

Za preizkus sem uporabil kamero Canon EOS 400D, z njo posnel v seriji RAW zapis do zapolnitve spomina in nato še vedno držal sprožilec do možnosti zajetja naslednjih posnetkov. V drugem poskusu pa po zapolnitvi spomina čakal, v katerem času so se podatki zapisali na kartico. Fotografiral sem tudi v največji ločljivosti in JPEG zapisu, ter večkrat (5X) po petih zajetih posnetkih počakal tri sekunde in zopet pritisnil prožilec za pet posnetkov.

V drugem delu sem preizkusil štiri kartice v reporterskem »stroju« EOS 1D MkII N. V RAW/Fine načinu sem držal prožilec 10 sekund pri zajetju 8 posnetkov v sekundi.

Seveda pa sem preveril tudi branje in pisanje na kartico z FireWire in USB čitalnikom. In kakšni so rezultati?

Razliko med hitrostjo zapisa sem seveda opazil. Kako pomembna pa je, pa lahko vsakdo sam oceni. Oziroma končni zapis in mojo osebno oceno bom podal po predstavljenih tabelah.

V prvi vrstici so predstavljeni tipi kartice. V drugi, kako hitro lahko s kamero EOS 400D in EOS 1D MkII N, zajamemo in kasneje podatke zapišemo na kamero. Nato pa v kakšnem času se nam vsi podatki, ki smo jih posneli v seriji tudi zapišejo. Na koncu pa še, kako hitro bere in piše kartica z FireWire in USB 2.0/1.1 vmesnikom.

Še vedno večina domačih računalnikov uporablja USB 1.1 prenos. S tem prenosom je povsem vseeno katero hitrost ima kartica. Z vsako boste za prenos 500MB podatkov potrebovali 10 minut.

Z uporabo FireWire povezave je drugače. Hitrost kartice je velikega pomena za hitrost prenosa. Prav v tem delu, če uporabljate SamDisk FireWire čitalec kompatibilen za Extreme IV, je bistvena razlika med testiranimi karticami.

Ker sem imel na razpolago samo Ultra II kartico zmogljivosti 512MB, sem opravil še preizkus z manj podatki (490MB). Predvsem me je zanimala primerljivost Ultra II, Lexar 80 in že v prejšnjem preizkusu izmerjena Apacer 150X. SanDisk Ultra II, Lexar 80X WA in Apacer 150X, so si po hitrosti skoraj enake.

Zdaj že vemo približne hitrosti in primerljivost med karticami. Takole pa se obnašajo posamezne kartice ko fotografiraš z EOS 400D v ločljivosti 10MP v RAW in JPEG Fine zapisu zaporedno. V treh sekundah (10 posnetkov) se je zapolnil notranji spomin nato sem čakal nekaj sekund (kolona 2), da je kamera zopet naredila tri (3) posnetke in čakal, kdaj bo kamera zapisala na kartico vse podatke.

Ta test sem opravil z enojnimi posnetki s kamero EOS 400D pri 10MP v JPEG Fine načinu. V zaporedju sem v cca. 2sekundah posnel pet (5) posnetkov. Počakal sem tri sekunde in zopet v hitrem zaporedju posnel pet posnetkov. Zopet počakal tri sekunde ... in tako naredil 5X (skupno sem posnel 25 posnetkov). Po vseh petih serijah sem zabeležil, koliko časa kamera potrebuje da zapiše podatke na kartico. Hitrost kartice Extreme IV je tako velika, da bi na tak način lahko z njo fotografiral do njene zapolnitve. Kartica je tako hitro sprejemala podatke, da so le ti bili zapisani na njej v trenutku. Tudi Apacer 150X (primerljivi bi bili tudi Lexar 80X in Ultra II) deluje brez težav. Torej bi vse tri primerljive kartice zdržale brez čakanja v takem načinu fotografiranja do zapolnitve kartice.

V tem preizkusu sem z EOS 400D pri 10MP in JPEG Fine načinu fotografiral v zaporednem snemanju 3fps in pritisnjenim prožilcem. Tako sem z vsemi karticami v 8,5 sekunde zapolnil pomnilnik (27 posnetkov) in s še pritisnjenim prožilcem čakal, kako hitro bo kamera spet sposobna narediti tri (3) dodatne posnetke. Nato pa sem počakal trenutek, ko so bili vsi podatki zapisani na kartico. To so za hobi fotografa ekstremni pogoji. Za fotoreporterja pa lahko tudi realnost. In če ne želi izgubljati časa ob pomembnih trenutkih z nedelovanjem kamere zaradi počasnosti kartice se vidi, da mu Extreme IV nudi največ možnosti za nove posnetke.

S kamero EOS 1D MkII N sem pri 8,5fps deloval v RAW in JPEG načinu. V 10 sekundah zaporednega snemanja mi je uspelo posneti število posnetkov (rdeče), nato pa sem (zadnja kolina) čakal koliko časa bo kamera snemala na kartico. Lahko opazimo, da neke velike razlike med karticami niti ni. Vendar pa je prav ta kamera, ki je namenjena fotoreporterjem namenjena, da zajame vsak trenutek. in še tako kratek delček sekunde je za reporterja lahko usoden. Njim je Extreme IV še kako potrebna. Vsekakor pa je hitrost Extreme IV kartice že dobrodošla pri studijskih fotografih s srednje formatnimi kamerami in nenazadnje v naslednjem letu pri novi fotoreporterski kameri serije EOS.

Zaključek

Ko fotografiramo več posnetkov v nekaj sekundnih presledkih s kompaktno ali DSLR kamero, ponavadi sploh ne opazimo, da nam kartice omogočajo drugačne hitrosti glede zapisa podatkov. Šele ko želimo s kompaktno kamero posneti daljši kader video zapisa, pa se nam že lahko zatakne. Zapis se kljub pritisnjenemu prožilcu ustavi. Pri DSLR kamerah pa se nam problem prepočasnega zapisa pokaže ob zaporednem fotografiranju. Ko se notranji pomnilnik zapolni, nam hitrejša kartica omogoča njegovo hitrejše praznjenje in prej lahko naredimo nove posnetke. Kako hitre kartice pa potrebujemo za normalno delo, pa se vidi na zgornji tabeli.

Obenem sem tudi opazil, da zapis na MemoryStick PRO Duo kartico preko CF konverterja ni primeren za zaporedno fotografiranje. Hitrost se močno upočasni.

Preizkušene pomnilne kartice.

Apacer je pokazal, da zna narediti hitro kartico. Toda nenavaden je podatek na njeni kartici, da zmore 150X-no hitrost. V praksi pa se pokaže, da je skoraj povsem enaka v hitrosti branja in pisanja kot SanDisk Ultra II in Lexar 80X.

Ker je Apacer cenovno ugodnejša in ker s kamero EOS 400D in EOS 1D MkII N, deluje skoraj primerljivo hitro kot SanDisk Extreme IV, lahko rečem, da bo za marsikaterega fotografa potrebnega hitrosti povsem dobra izbira. Hitrost, ki nam jo nudi ta kartica je za današnje potrebe velike večine fotografov vse kar potrebujejo.

SanDisk ima skoraj v vseh razredih najhitrejše in najzmogljivejše kartice. Že v primerjavi z njihovo Ultra II 512MB 60X in Apacer 150X opazimo, da so številke zelo relativne. Pisanje na kartico preko FireWire vmesnika je enako dolgo. Torej je tudi Ultra II spominska kartica še vedno primerna tudi za zahtevne uporabnike po hitrosti zapisa.

Kodak 512 se kljub starosti tehnologije (10X na hitrost) solidno obnese pri mojem praktičnem delu s kamero. Težave pa nastopijo pri zaporednem fotografiranju. Kar nekaj posnetkov v določenem časovnem obdobju ne moremo več zajeti. Kartica le ni sposobna hitrega zapisovanja velikih količin podatkov iz notranjega spomina. Ob uporabi hitrih bralnikov pa je sedaj nekaj minutno čakanje nasproti nekaj deset sekundnim le prevelika razlika. Toda kartica mi bo še naprej služila. 512MB spomina niti ni malo po količini, oziroma kartica mi lahko več kot dobro še naprej služi za rezervo. Seveda pa, ko bom potreboval hitrost te kartice v kameri ne bo.

PQI HighSpeed 40x je kljub zanimivemu in obetajočemu imenu na kartici pokazala, da je zapis HighSpeed le pogojen s samo 40X-no vrednostjo zapisa. Res pa je, da je kartica cenejša od bolj priznanih imen z višjimi hitrostmi.

Je pa kartica po hitrosti zapisa povsem primerljiva, oziroma še celo nekoliko hitrejša od SanDisk navadne 40X-ne kartice in za skoraj polovico hitrejša od Kodak 10X-ne.

Ta kartica bo še vedno zadovoljila veliko večino uporabnikov, pa če tudi si želijo več posnetkov v seriji, kot daljši zapis videa. Le ne pričakujte od nje preveč, oziroma ne izkoriščajte jo takrat, kadar potrebujete serijske posnetke in nikoli ne veste kateri trenutek boste morali še posneti. Zato naj bo za zahtevne po hitrosti tudi ta kamera bolj v rezervi.

SanDisk klasična kartica, je bila povsem primerljiva s PQI HighSpeed. Tudi za njo velja, da ni primerna samo takrat kadar potrebujemo zajeti posnetek v vsakem trenutku ob zaporednem snemanju.

Lexar 80X WA se je še vedno izkazala kot zelo hitra. Pri zapisu preko FireWire čitalca je bila hitrejša tako od Ultra II kot Apacer 150x. Vsekakor jo bom še vedno s pridom izkoriščal, predvsem pa sedaj vem, da jo lahko pri EOS 400D brez težav uporabljam tudi pri serijskem fotografiranju. Za hitrejše kamere kot D2x, 1Ds MkII in 1D MkII n pa vem, da obstajajo kartice ki me bodo pri zaporednem snemanju le redko pustile na cedilu in mi hitro izpraznile pomnilnik, ko bom to tudi potreboval.

SanDisk Extreme IV. Trenutno je ta kartica poglavje zase. Hitra je v vseh pogledih. SanDisk Extreme IV mora danes biti obvezen pomnilnik vsem fotoreporterjem, ki zaradi nedelovanja kamere, ker pomnilnik ni izpraznjen ne smejo zamuditi trenutka. O sami hitrosti in tehnološki prednosti niti ne gre izgubljati besed. Po drugi strani pa je tudi res, da te kartice drugi uporabniki niti ne potrebujejo. Zato ni treba brezglavo v njen nakup, zato ker je dokazano najhitrejša. Te hitrosti velika večina fotografov še dolgo ne bo potrebovala. Sploh pa ne za to ceno.

Toda kartica je na trgu in dobro je vedeti, da imajo sedaj fotoreporterji na razpolago hitrost, ki jo za tisti najpomembnejši delček sekunde tudi potrebujejo. Kajti ko enkrat ostanete brez posnetka zato, ker se vam še ni izpraznil pomnilnik, nobena cena ni previsoka, ali hitrost prehitra.

Predvsem pa je kartica namenjena za vse srednje formatne kamere, ki s svojimi 20M točkovnimi in več tipali proizvedejo nekaj 10MB datoteke.

Seveda pa se vse vrti okoli denarja. Hitrejše kartice so dražje od počasnejših. In če ne rabite foto digitalne kamere za snemanje nekajminutnih filmov in snemanja v nekaj 10 zaporednih posnetkov potem raje več zapravite za zmogljivejšo kartico po količini spomina. Vendar so se razlika v ceni med počasnimi in hitrimi karticami močno zmanjšale. In ker nam proizvajalci ponujajo vse zmogljivejše kamere, ki potrebujejo tudi vse hitrejše prenose ni odveč razmisliti tudi za nakup hitrejših kartic. Zavedati se je treba sledeče. Digitalna SLR kamera ni kot klasična analogna, katero smo uporabljali 10 in več let. Digitalno kamero bo treba vsaj po petih letih že zamenjati. Toliko se spremeni v tehnologiji, da smo v zamenjavo že primorani. Zaenkrat mi najsodobnejše kamere še delujejo z najstarejšimi karticami. Kako bo v naslednjem letu pa se ne ve.

Ni potrebe, da sedaj pod nujno kupujete hitre kartice. Te so namenjene v prvi vrsti najzahtevnejšim uporabnikom fotokamer. Dobro pa je, da smo seznanjeni, kaj nam v praksi zapisane hitrosti in različne CF (Compact Flash) kartice prinesejo. Sam osebno bom še kar nekaj časa uporabljal tudi ostale počasnejše spominske kartice. Zaenkrat me zadovoljujejo v normalnem načinu delovanja. Za zaporedno fotografiranje pa z njimi raje ne bom poizkušal več. Izbral si bom hitrejše.

Kaj pa bodo prinesle nove SLR kamere pa se še ne ve. Z veliko verjetnostjo pa mi bodo starejše kartice še vedno služile. Bistveno je predvsem to, da so dovolj zmogljive po količini spomina. Vse več uporabnikov DSLR kamer spoznava »prednosti« RAW zapisa. Oziroma že sama podjetja Apple in Adobe nas v to prepričujeta. V tem načinu zapisa pa je hitro tudi 2GB premalo.

In še pripis. Preizkušene kartice so razreda CF (Compact Flash). Še vedno jih največ proizvajalcev uporablja za standard in uporabo. Med DSLR kamerami pa vsi kot prvo kartico. Predvsem med manjšimi kompakti pa je vse več manjših spominskih kartic razreda (SD/MMC, xD, Memory Stick), za katere pa zgornji rezultati ne veljajo, kljub možnim istim proizvajalcem in imenom ter napisom na karticah.

Matjaž Intihar