Še leto dni nazaj so imele tako imenovane »hibridne« kamere opazen tržni delež. Canon Pro1, Minolta A2, Nikon 8700, Olympus 8080, Sony 828, so bile kamere, ki so na začetku svoje tržne poti ponujale kakovostno ohišje, objektiv z goriščnicami od 28 do 200mm (ekv.35mm), (Nikon 35 – 280mm, Olympus 28 – 120mm), relativno hitro odzivnost, 8M točk in predvsem možnost nastavitev večine večkrat uporabnih funkcij za fotografiranje na samem ohišju. A kot že napovedano v članku »klub 8 milijonov«, »te kamere se bodo kmalu umaknile DSLR kameram«.

Za večino ljubiteljev fotografije, so bile še pred dvema letoma DSLR kamere predrage. Nova množica fotografov, ki je z digitalnimi kamerami šele začela resneje vstopati v fotografijo, je foto kamere spoznavala postopno. Od navadnih kompaktnih, do takrat za njih »edino kar potrebujejo« hibridnih. Prav zanimivo je bilo brati trditve, da kaj več niti ne potrebuješ in da DSLR kamera niti ni potrebna. A s prihodom »cenejših« DSLR kamer se je tudi to mišljenje kmalu spremenilo. »Hibridne« kamere so imele vse manjši tržni delež, saj je večina zahtevnejših fotografov prešla med DSLR uporabnike. In ker so podjetja, ki imajo lastne izmenljive objektive, trgu lahko že nudila DSLR kamere za primerno ceno, so sami svoje »hibridne« kamere enostavno prenehali izdelovati zaradi medsebojne konkurenčnosti. Trenutno samo še Sony, ki pa nima lastne DSLR kamere, trgu ponuja novo »pravo« zmogljivo hibridno kamero CyberShot R1. Vsa ostala podjetja so razvoj zmogljivih »hibridnih« kamer ukinila in manj zahtevnim fotografom začela nuditi okrnjeno verzijo »hibridnih« kamer. Te »all-in-one« danes nudijo! Večje število točk za tiste, ki mislijo, da je to merilo kakovosti, zmogljive zoom objektive, katerim lahko ročno spreminjamo goriščnico, ter možnost nastavitve večine uporabnih funkcij na sami kameri. A le teh so prejšnje »hibridne« kamere nudile še več.

Današnje nove »hibridne« kamere so stopile stopnico navzdol. Le tako lahko s ceno konkurirajo DSLR kameram in tudi zahtevnejšim družinskim in popotniškim fotografom nudijo kamero, ki omogoča fotografirati skoraj vse mnogo bolj priročno in enostavno kot DSLR kamere. Le te končno dobivajo svojo pravo prepoznavnost. Ni malo fotografov, ki so mislili, da če bodo kupili DSLR kamero bo tudi njihova fotografija kakovostnejša. Saj te kamere uporabljajo profesionalci! A nekateri so že spoznali, da jim DSLR kamere in cenejši objektivi ne nudijo enostavnosti fotografiranja.

Zato je novi razred »all-in-one« (vse v enem) kamer v katerega spadata tudi kameri Fujifilm FinePix S9500 in Panasonic Lumix DMC-FZ30 prav dobrodošel. Te nove »all-in-one« kamere so zelo podobne kameram z 12X-nim optičnim zoom-om (Canon S2 IS, Fujifilm 5500, Olympus 770, Panasonic FZ-20, Konica Minolta Z6), le da nam nudijo hitrost delovanja kot prejšnje »hibridne« (Canon Pro1, Konica Minolta A2, Sony 828, Nikon 8700) in seveda večje število točk.

Če so »predrage« hibridne kamere s prihodom cenejših DSLR kamer izgubile smisel nakupa, pa so nekatera podjetja (tista, ki še nimajo lastnih DSLR kamer) našla novo rešitev. Predstavili so kamere, ki bodo našle pot do vseh tistih fotografov, ki si želijo zmogljivo kamero z možnostjo hitrih sprememb raznih nastavitev, a še vedno enostavno in s široko uporabno vrednostjo. Ni malo fotografov, ki so v letošnjem letu že vstopili v DSLR svet in spoznali, da je prezapleten. Pri njih je treba znati uporabljati še kaj več kot samo programske nastavitve, dokupovati in menjati objektive, pri daljših goriščnicah je veliko posnetkov stresenih in s tem neostrih in kar je najbolj čudno, slika iz kamere takoj pregledana na računalniškem zaslonu nikakor »ni tako kakovostna« kot jo nudijo njihove nekdanje kompaktne kamere. Preko članka »kompakt proti DSLR« ste mnogi spoznali, da je potrebno sliko iz DSLR kamere za višjo kakovost dodatno obdelati. In verjamem, da jih bo kar nekaj svojo DSLR kamero menjalo za nove »all-in-one« kamere. Oziroma ne bo jih malo, ki si bodo sedaj lahko oddahnili in namesto zapletene refleksne kamere kupili njej podobno a enostavnejšo »all-in-one« kamero. Te jim prinašajo predvsem enostavnost fotografiranja v skoraj vseh pogojih in zadovoljivo kakovost slike. Za nekatere pa poleg enostavnosti in možne široke uporabe še zelo pomembno tehnično lastnost. To je višje število točk, kot jim ga nudi večina današnjih DSLR kamer. Zato se za dobre prodajne rezultate novih »hibridnih« kamer ni bati.

S kamero S9500 so se oblikovalci z njeno obliko zelo približali pravim DSLR kameram.

FZ30 je na zunaj bistveno drugačna od S9500 samo glede objektiva. Drugačne so goriščnice, ima stabilizacijo slike, notranje zoom-iranje in napis Leica.

Kameri Fujifilm FinePix S9500 in Panasonic Lumix DMC-FZ30

Že na začetku naj povem, da to ni primerjalni preizkus med kamerama v obliki »kakovosti končnega izdelka«, to je fotografije. Kameri se razlikujeta v enem bistvenem elementu, objektivu. Fujifilm S9500 nam nudi gorišnice od 28 – 300mm, Panasonic FZ30 pa od 35 – 420mm. V številkah in ob pogledu skozi iskalo na motiv lahko vidimo prvo razliko, ki je bistvena za odločitev glede ene ali druge kamere. Vse ostale možnosti so si močno podobne in samo dodajo dodatno vrednost eni ali drugi kameri.

Glede na to, da je večina funkcij poznanih že iz zapisanih preizkusov kamer Fujifilm 5500 in Panasonic FZ5, bi lahko sedaj že celo zaključil članek in moje mišljenje o obeh kamerah z nekaj sledečimi stavki.

Objektiv ima 10,7X-ni optični razpon od 6,2 – 66,7mm (35mm ekv. 28 – 300mm) in svetlobno moč od 2,8 v širokem delu in skromnih 4,9 v tele območju.

V celoti gledano, je slika iz FZ30 kakovostnejša. Da ima Panasonic dobro kakovost slike in da k temu najbrž poleg lastnega (Matsushita) tipala pripomore še odličen objektiv, je že na testu dokazala kamera FZ5. A kot rečeno, sta si ti dve kameri toliko medsebojno različni, da več kot razlika v kakovosti slike, pomeni uporabniška vrednost kamere.

Fujifilm FinePix S9500 je kamera za vse tiste, ki si želijo široki kot 28mm in fotografirati s krajšimi časi tudi v slabih svetlobnih pogojih. Kamera nam nudi visoko občutljivost 1600ISO.

Panasonic Lumix DMC-FZ30 pa je bolj primerna za tiste, ki si želijo še daljšo goriščnico, ta je 420mm in kakovostnejšo sliko v slabih svetlobnih pogojih. Saj lahko s pomočjo sistema za stabilizacijo slike (O.I.S.) z manj ISO dosežemo kakovostnejšo sliko. Vse ostale funkcije pa so že bile opisovane v prejšnjih preizkusih kamer Fujifilm kot Panasonic.

A tako na kratko ne morem zaključiti mojega mnenja o obeh kamerah. Zato bom vsako še dodatno opisal, predvsem pa s fotografijami pokazal kakšna in kje je njuna najvišja uporabniška vrednost. Seveda, poleg že znanega in zelo dobro argumentiranega dejstva, da nam ti dve kameri že v osnovi nudita »vse«, kar večina fotografov potrebuje.

2 stran