e-Fotografi


Razstava fotografij posnetih iz zraka
By Primož Hieng
Aug 10, 2005, 17:00

 

Še danes se dobro spominjam, kakšni lepi občutki so me prevevali, ko sem v rokah držal prvi digitalni fotografski aparat in kako naivno – za današnje razmere in napredek zadnjih let – sem si predstavljal njegovo praktično uporabnost. Pogled skozi relativno velik zaslon je bil naravnost očarljiv. Podatek, da aparat slike shranjuje na navadni računalniški disketi (ha, ha, 1,44 MB), je še toliko bolj podžgal željo in skorajšnjo namero o nakupu. A sanje so se kaj hitro razblinile, saj je bila cena za takratne čase očitno previsoka. Nihče pa tudi ni vedel, kakšne naj bi bile fotografije, ki bi jih ponudila Sonyjeva Mavica, saj tudi trgovci niso prav dobro vedeli, za kaj prav za prav gre.

 

 

Dejanske sanje so se uresničile pred tremi leti, ko me je v zapakirani škatli čakal Canonov G 2 (članek z naslovom "Od dvomljivca do navdušenca" je objavljen v 2.št. revije e-Fotografija). Teden dni je v silnem strahu počival na polici, potem pa sem le odprl zavitek in začel z branjem navodil. Kmalu sem osvojil vse njegovo »silno« znanje in sposobnosti, a še danes trdim, da je to – kljub svoji starosti – zanesljiv fotografski aparat. Za takratne pojme, torej leta 2002, je G2 predstavljal lep napredek v razvoju digitalnih fotografskih aparatov.

 

 

A v treh letih so bili trenutki, ko sem ga pošteno preklel. Med drugim sem bil poslan, da za lokalno revijo pripravim fotoreportažo z dirke v motokrosu na Dunlopovi progi pri letališču Brnik. Privlačilo me je dogajanje v ozadju in s tem nisem imel problemov. Pogledati je bilo treba na progo in tudi od tam prinesti kakšen uporaben posnetek. Toda, G 2 je bil tako strašansko počasen, da tekmovalcev kljub vztrajnemu pritiskanju na sprožilec na slikah seveda ni bilo. Sčasoma sem se navadil na njegovo počasnost in na sprožilec pritisnil nekoliko pred prihodom tekmovalca, ki je tako sreči ostal ohranjen na solidnem posnetku.

 

 

Zanašati se na tisto, kar je videti na zaslonu, ni vedno dobro. V Budnarjevo muzejsko hišo v Zg. Palovčah nad Kamnikom me službena pot večkrat zanese, čeprav vanjo rad zahajam tudi iz čisto osebnih razlogov. Preprosto – v dvesto let stari in obnovljeni hiši s črno kuhinjo se človek počuti zelo prijetno. V glavni sobi, ki so ji nekoč rekli »hiša«, je le troje oken, skozi katere prihaja kaj malo svetlobe. Ob fotografiranju dogajanja je treba uporabiti daljše čase, saj so slike na videz kar romantične. Precej manj romantike je, ko te svoje »umetniške« izdelke ogleduješ na domačem računalniku. Tema, čista tema. Le kaj mi je bilo, da nisem uporabil bliskavice? Izkušnja za prihodnjič, torej.

 

 

Čas teče, razvoj tudi in tako sem začel razmišljati o nakupu novega fotografskega aparata. Vsaj zaenkrat se še nisem odločil, da bi iz kompakta prešel na zrcalno refleksni aparat (zaradi praktičnosti in moje osebne nezahtevnosti), zato sem vztrajno iskal sodobnejšo, predvsem pa zmogljivejšo kompaktno kamero. Razmišljal sem že o nakupu Nikonove kamere Coolpix 8800, toda za moj žep je bila enostavno predraga. Na nek način pa sem si tudi želel, da bi bila naslednica mojega G 2 prav Canonova kamera. Aprila letos so se mi pocedile sline.

 

 

Ko sem prebral vse napovedi in podrobnosti o Power Shot S 2 IS, je odločitev padla. Nekoliko me je motila le menjava kartice (SD namesto Compact Flash), a sem tako le prišel do zmogljivejše kartice (1 GB). In potem sem čakal – kot mnogi drugi navdušenci in ga končno tudi dočakal. Prehod je bil enostaven, do zdaj pa sem z aparatom več kot zadovoljen. Lahko bi rekel, da sem za nekaj manj kot 120 tisoč tolarjev dobil veliko. Že kmalu po nakupu je moj novi foto pomočnik odšel na prvo večjo preizkušnjo. Kajti…

 

 

… izpolnila se mi je še druga želja, na katero sem čakal kar tri poletja. Pred tremi leti sem se – tako kot mnogi drugi – navdušil nad solinami in jih začel načrtno fotografirati in to celo v različnih časovnih obdobjih in letnih časih. Tako se je nabralo dovolj gradiva za dogovorjeno fotografsko razstavo. Že neštetokrat sem pregledoval posnete fotografije, čeprav sem vedno iskal še kaj novega, nevidnega, neznanega. Končno se je začela uresničevati moja skrita želja. Le kakšen je pogled na soline, na to slovensko znamenitost in svojevrsten arhitekturni spomenik, iz zraka?

 

 

Omahljivci (morda tudi nevoščljivci) so me opozarjali, da je pogled dolgočasen, da gre v glavnem le za blato itd. Svoje so k slabi volji prispevale še težave, ki so nastopile, ko sem tik pred zdajci, torej pred odhodom na slovensko morje, izvedel, da za fotografiranje potrebujem dovoljenje Krajinskega parka Sečoveljske soline. A k sreči je zmagal razum in tako sem z veliko pomočjo vodje KPSS Andreja Sovinca dobil potreben papir. Več kot prijazna je bila tudi pomoč vodje pilotov Letalske policijske enote Jožeta Brodarja, ki je usklajeval moje želje z zmožnostmi njihove enote.

 

 

In tako je v soboto, 23. julija 2005, policijski helikopter med rednim nadzorom prometa nad obalno cesto, pristal na letališču v Portorožu, torej tik ob Sečoveljskih solinah. Po opravljenih formalnostih, dogovorom z mladim, a odličnim pilotom Igorjem Podjedom in ustreznem pripenjanju na zadnjem sedežu helikopterja, se je začel polet v neznano deželo. V rokah je počival novi S 2 IS in kmalu začel opravljati svoje poslanstvo. Pilot mi prek radijske zveze pove, da lahko odprem vrata helikopterja in takrat se mi ponudi pravljičen pogled na kanale, napol podrte solinarske hišice, na še aktiven del solin. Ni kaj, S 2 IS je dobro izpolnil svojo nalogo in nekaj skupnih rezultatov objavljamo za pokušino.

 

 

Rezultati bodo vidni na moji sedmi samostojni fotografski razstavi in tretji razstavi fotografij, posnetih iz zraka. Otvoritev bo v četrtek, 1. septembra 2005, ob 20. uri v Paviljonih graščine Dol pri Ljubljani. Razstavišče bo odprto ob sobotah in nedeljah od 16. do 18. ure.

 

 

 


© Copyright 2003 by e-Fotografija in DigiFot.com

Na vrh

 
Vpiši novico | e-Fotografija |  

Obnovljeno: Mar 9th, 2007 - 10:08:49