|



|
 |
|
Kompaktne kamere
Canon S2 IS – Panasonic FZ5 – Sony H1 / DIWA Awards test
By Matjaž Intihar
Jul 31, 2005, 07:00
|

|
Canon S2 IS – Panasonic FZ5 – Sony H1 / DIWA Awards test
Kot že napovedano so hibridne kamere iz 8M točkovnega razreda izgubile svoj pomen. Te zmogljive a drage kompaktne kamere, se zaradi cenovnega pritiska DSLR kamer vse bolj umikajo iz trgovskih polic. Njihov primat široko uporabnih a še vedno enostavnih kamer pa že prevzemajo kamere razreda 12X-nega goriščnega razmerja. Dolgo časa je bilo vodilno podjetje v razredu 10–12X-nega zoom-a podjetje KonicaMinolta, s kamerami razreda Z. V letošnjem letu pa je kamera KonicaMinolta Z5 dobila resne konkurentke. Canon PowerShot S2 IS (prvi preizkus in fotografije), Panasonic DMC-FZ5 in Sony DSC-H1.
V dolgoletni praksi preizkušanja fotografske opreme sem spoznal, da se kompaktne in v zadnjem času tudi DSLR kamere najnižjega razreda kupujejo predvsem po sledečem vrstnem redu. Imenu in razpoznavnosti kamere, kako je kupcu všeč prvi občutek v roki, branje preizkusov, mnenja izkušenejših kolegov in delno tudi vpliv trgovca na neodločenost kupca. Večkrat je že bilo brati različna mnenja uporabnikov preizkušenih kamer o njihovi uporabnosti in kakovosti. Predvsem iz pogleda, katera kamera nam naproti konkurenčnim v enakem razredu nudi največ za svoj denar. V večini primerov pa je tako, da uporabnik preveč hvali tisto kar uporablja. Ne razmišlja, da bi mogoče na njemu odlični kameri drug uporabnik ali novi kupec potreboval drugačne lastnosti. In na ta način težko pridemo do pravega mnenja. In to ne more biti, katera kamera je v določenem razredu najboljša. Ampak samo, katera kamera nam za določen namen nudi največ. Vedno zapišem! “Najboljše kamere ni in je nikoli ne bo”. Prav tako tudi med temi tremi ne moremo najti najboljše.
Ohišje
Zanimivo, že tu se krešejo prva mnenja. Odziv večine katerim sem pokazal kamere je bil podoben. Z roko so med vsemi tremi najprej posegli po Sony H1. Zakaj? Canon S2 IS kar nekako poznajo preko S1 IS, slišali so že za to kamero in pogled prenesejo na ostale predstavljene. Panasonic FZ5 je namanjša med njimi, s tem kar malo neopazna in večini nepoznana. Sony H1 pa hitro pritegne zaradi imena in oblike ohišja. Že takoj jim lepo sede v roke, nato vidijo še velik zaslon (televizor pravijo), nekaj malega so o kameri že brali, slišali in pozitivno mnenje je hitro tu. Vendar so si po daljšem ogledu kamere mnenja kmalu deljena. Če si nekdo želi veliko kamero kot je H1, ima drugi raje manjšo FZ5. Eden izmed razlogov je, da je v nahrbtniku vedno premalo prostora. Tretji pa si raje vzamejo v roke malo bolj zaobljeno in težjo S2 IS. Tako kmalu pridemo do spoznanja, da enakega mnenja o obliki, velikosti in teži kamere ni in ga tudi nikoli ne bo.
Med preizkušenimi kamerami so v merah in teži večje in manjše razlike. Vsako podjetje je kameri dodalo svojo filozofijo delovanja in različne uporabniške vrednosti. Razliko v meri in teži hitro doprinesejo baterije. S2 IS uporablja štiri AA bareije, H1 dve, FZ5 pa ima Li-Ion baterijo.
Kamera Canon S2 IS Panasonic FZ5 Sony H1
Velikost 113x78x76mm 108x68x85mm 108x81x82mm
Teža z baterijami 505g 326g 460g
Če bi sam kupoval kamero in bi nakup opravil samo na podlagi ohišja in držanja kamere v roki, bi me najtežje prepričala FZ5. Njena lahkost in enostavna oblika, mi naproti S2 IS in H1, ne vlivata zaupanja v njeno čvrstost in dobro delovanje. Toda takoj, ko izraziš tako zelo posplošeno mnenje, na podlagi drugačnih odgovorov in argumentov spoznaš, da si nekdo drug to kamero zaželi prav zaradi tebi neprimernih lastnosti. Zato je treba pred nakupom spoznati še kaj več, da bomo s kamero zadovoljni tudi v praksi.
Ob pogledu na nastavitvene gumbe med kamerami zopet opazimo le delno primerljivost. S2 IS se mi zdi najbolj napolnjena z njimi, najmanj pa FZ5. Vendar videz vara, saj imata tako FZ5 kot H1 dvojne funkcije na štirifunkcijskem gumbu, medtem ko ima S2 IS nekaj teh ločenih.
Ko pa kamere primemo v roke, vstavimo baterije in pomnilno kartico ter poiščemo gumb za vklop pa hitro spoznamo, da je pisanje o primernosti ohišja zelo subjektivno. Vsaka kamera ima na svoj način dobro ergonomijo, mere, težo, oziroma pravilno postavljene gumbe za nastavitve.
Že sam način vklopa, kot izklopa kamere je pri vseh treh drugačen. V tem začetnem delu sem opazil, da se v fazi delovanja s kamero kljub velikemu ohišju in držalu, H1 teže drži v roki. Medtem ko goriščnice pri S2 IS in FZ5 premikamo pri prožilcu s kazalcem, pa pri H1 to opravlja palec desne roke na zadnjem delu kamere. Zato kamero v roki ne stisnemo do te mere, da jo čvrsto držimo med samim upravljanjem. Vseskozi sem imel občutek, da mi bo kamera padla iz rok, če sem z njo hotel delovati s samo eno roko. Če samo ob držanju kamere (recimo pri nakupu) dobiš občutek odlične ergonomije in možnosti rokovanja s kamero, pa lahko med delovanju spoznaš, da ni tako. Pa ima tudi ta »slabost« lahko za drugega prednost. S2 IS in FZ5 nam omogočata premik goriščnic z gumbom ob prožilcu. Kar pomeni, da nam kazalec služi za dve funkciji. Nastavitev goriščnice in proženje. Pri H1 pa s palcem premikamo goriščnico, kazalec je lahko vseskozi na prožilcu in tako smo pri proženju s H1 lahko za delček sekunde hitrejši. Prav zanimivo je, kako imajo nekateri s še tako nepomembnimi lastnostmi na kameri, takojšen argument za svojo pravo odločitev glede nakupa prav »tiste« kamere.
Nastavitve
Pri vsaki kameri se vklop izvrši na drugačen način. Tudi hitrost odziva in priprava kamere za posnetek je različen. S2 IS je zelo hitra in je na prvi posnetek pripravljena v samo eni sekundi. H1 potrebuje vsaj pol sekunde več, FZ5 pa še dodatne pol. Po vklopu ravno nasprotno. FZ5 je najhitrejša v izostritvi. Razlike se tu sicer ne merijo v pol sekunde, ampak za samo delček. Vendar je razlike v nekaterih primerih le toliko, da je S2 IS pri ostrenju opazno počasnejša.
Nastavitev osvetlitve, tako programske, scenske kot ročno nam ponujajo vse tri kamere na vrtljivem gumbu na zgornji strani kamere. V scenskih nastavitvah nam edino FZ5 nudi tudi pisano informacijo na kakšen način izbrana programska nastavitev deluje.
V načinu časovne avtomatike in avtomatike zaslonke ter »M« ročnem načinu izbire, je samo pri FZ5 potrebno, da za premik med časom osvetlitve in zaslonko vedno pritisnemo poseben gumb (EXPOSURE). Pri S2 IS izkoristimo za premik štirifunkcijski gumb na zadnji strani kamere, pri H1 pa vrtljivi gumb na vrhnjem prednjem delu držala, pod prožilcem. Za delovanje v M, A, S, je zaradi stalnega pritiskanja na gumb, FZ5 kar nerodna.
Za družinsko ali popotniško fotografiranje nam vse kamere nudijo možnost nastavljati večino glavnim funkcij preko gumbov na kameri, ali pa takoj na začetku v meniju (MENU) (FZ5, H1) ali FUNC. (S2 IS). Vse tri kamere pa imajo lastno filozofijo kaj in kako ponuditi v nastavitvah. S2 IS nam nudi v tem pogledu največ. H1 in FZ5 sta v dodatnih nastavitvah zelo skromni. Toda vprašati se moramo, ali vse te funkcije pri samem fotografiranju tudi potrebujemo. Včasih je dobro da katero od funkcij imamo. Zahtevnejši ali bolj računalniško usmerjeni fotografi se z njimi radi poigrajo. V večini primerov pa jih za resno delo ne potrebujemo in se uporabljajo samo osnovne nastavitve. Izbira, želje in uporabniška vrednost vseh možnih nastavitev, pa je vedno na uporabniku kamere.
Velika uporabniška vrednost kamer z 12X-nim zoom-om
 |
| 6mm (36mm ekv.35mm) |
 |
| 72mm (432mm ekv.35mm) |
 |
| 72mm (432mm ekv.35mm) in 4X-ni digitalni zoom |
Kamere
Canon Power Shot S2 IS nam preko gumbov na kameri omogoča takojšen premik med načini merjenja svetlobe, premik točke ostrenja, več posnetkov v sekundi in nastavitev samosprožilca, makro (normal, Super makro), ostritve (premik točk), pregleda posnetkov ter nastavitev bliskavice. Le to moramo drugače kot pri predhodnici S1 IS sami ročno dvigniti, če želimo z njo delovati in šele po dvigu lahko preko gumba nastavljamo različne načine delovanja bliskavice. Zanimivo, da pri kameri S2 IS tudi niso pustili možnost vklopa/izklopa stabilizacije slike IS. Le to smo imeli v predhodnici S1 IS omogočeno, prav tako imamo to možnost pri FZ5 in H1. Ima pa S2 IS kot edina možnost, do hitrega pred nastavitvenega gumba (S), na katerem lahko nastavimo eno izmed devetih funkcij. Med njimi je tudi izklop/vklop in izbira načina delovanja IS. Prav tako ima samo S2 IS ločena gumba za vstop med glavne nastavitve FUNC. (korektura osvetlitve, WB, ISO, tonske korekture, bracketing, korekturo moči bliskavice, ločljivost video in foto zapisa). Preko gumba MENU pa opravimo večino manjkrat želenih nastavitev. Se pa teh funkcij v S2 IS skriva največ. Tako lahko nastavimo C (lastno) nastavitev delovanja kamere. V nastavitvi C bo kamera vedno delovala pod nastavitvami, katere smo si preko menija in funkcije (Save Settings) shranili. Imamo še možnost nastavitve intervalnega »Intervalometer« fotografiranja, več posnetkov zaporedoma (do zapolnitve pomnilne kartice) v nastavljivem časovnem zaporedju (od 1 do 60 min.). Posebnost s2 IS je tudi izbira “lastnih barv”. Na vrtljivem gumbu kjer so programske nastavitve izberemo ikono »My Colors« in se nato preko Func. nastavitev sprehodimo med različnimi možnostmi. Lahko spremenimo zajem kožnih tonov (svetlejšo, temnejšo), izberemo samo določeno barvo, jo poudarimo, zamenjamo z drugo ali pa v barvi zajamemo samo izbrani ton, ostal del slike pa je ČB, itd. »My Colors« in »Intervalometer« sta zelo zanimivi možnosti in tisti, ki bo imel S2 IS naj jih obvezno preizkusi. Omeniti je še treba možnost ročnega fokusiranja in fotografiranja pri 0cm v Super makro funkciji. Super makro vklopimo tako da po vklopu klasične makro funkcije še za sekundo držimo gumb. S2 IS pa nam poleg klasične “bracketing” možnosti zajema slike s tremi korigiranimi nastavitvami omogoča še “focus” bracketing. Kamera nam omogoča delovanje s bliskavico na drugo zavesico. Ob video snemanju v visoki ločljivosti 640x480 točk pa imamo tudi možnost fotografiranja v polni ločljivosti. Kamera ima gumb za snemanje na zadnjem delu kamere in tako je prožilec prost. Prav tako pa lahko med snemanjem spreminjamo goriščnico (H1 in FZ5 ne omogočata). V slabih svetlobnih pogojih nam lahko pomaga (če vključimo v meniju) zelena do osvetlitvena lučka. Zaslon se pri različni moči svetlobe sam posvetli ali potemni in s tem laže vidimo motiv.
Panasonic DMC-FZ5 je glede skromnosti nastavitev do klasičnega uporabnika foto kamer zelo prijazna. Nudi vse tisto kar za kakovosten zajem fotografije potrebujemo in se izogiba množici dodatnih nastavitev. Poleg osnovnih funkcij osvetlitve, nudi še vklop/izklop stabilizacije slike »MEGA O.I.S.« in pa takojšen prehod na nastavitve korektur -+ (osvetljevanje, bliskavica) in “bracketing”, treh posnetkov s korekturo ekspozicije in WB (bele barve). Do WB “bracketing” funkcije pridemo samo, če imamo način WB nastavitve v MENU pod ročno izbiro. Kamera pa nam nudi še zanimivo lastnost, da lahko preko gumba »FOCUS« nastavljamo ostrino (vklop v MENU) in nastavitev zaklenemo. S tem se delno izognemo zakasnitvi proženja (kompaktne kamere ga še vedno imajo izraženega) pri motivih kjer že v naprej vemo kje bo potrebna ostrina. Pozorni pa bodite na dejstvo, da se tudi pri FZ5 bliskavica ne dvigne sama iz ležišča, pa če tudi je potreba po dodatni svetlobi. Z gumbom na zadnjem delu kamere jo moramo samo dvigniti in šele takrat ji nastavljamo različne načine delovanja. V slabih svetlobnih pogojih pa merjenje ostritve povsem avtomatsko iz sredinske točke preide v široki način. Na ta način nam kamera v slabih svetlobnih pogojih laže izostri. V elementu izostritve je najhitrejša. FZ5 nam prilagaja sliko na zaslonu glede moči svetlobe, edina pa nudi možnost vklopa mreže na zaslon za lažjo izravnavo motiva. Vendar v zelo slabih svetlobnih pogojih se moči svetlobe ne prilagodi pogojem kot S2 IS ali H1. Na zaslonu lahko že v fazi zajema gledamo histogram, takoj po zajemu pa nam ob možni preosvetlitvi dela slike le ta utripa (pri S2 IS sta obe možnosti šele v načinu pregleda že shranjenih slik, H1 pa v obeh primerih nudi histogram, vendar brez prikaza preosvetlitve). Je pa FZ5 edina ki nam nudi TIFF zapis, kjer se ne izgublja kakovost zapisa. Seveda pa je zato datoteka približno 10X večja od JPEG zapisa. Na slikah pa nisem opazil bistvenih razlik v kakovosti. Za vse, ki radi sledijo motivu in si želijo, da je ozadje neostro pa imajo v scenskih programih tudi “panning” izbiro. V teh nastavitvah imamo tudi možnost “info”, da si lahko preberemo zakaj je funkcija primerna in kako deluje. Povsem samosvoja funkcija je tudi “Flip animacija”, ki omogoča združiti več slik (20) in jih predstaviti kot animacijo.
FZ5 pa ima pri pregledu fotografij še eno zanimivo in uporabno lastnost. Že shranjeni fotografiji za katero vemo, da ne potrebujemo visoke ločljivosti lahko spremenimo ločljivost (navzdol) in tako pripravimo prostor za nove posnetke ali pa sliki že v kameri spremenimo izrez in kot take je pripravljena za izpis ali ogled.
V video zapisu je skromna. Zapis je v zelo skromni ločljivosti in med snemanjem ne moremo premikati goriščnice. FZ5 je tako namenjena predvsem fotografiranju. V tem elementu pa je odlična in predvsem enostavna za uporabo.
Sony DSC-H1 ima še najmanj posebnosti v nastavitvah. Vse je že poznano iz njihovih prejšnjih kamer (razen možnosti stabilizacije slike). Iz tega pogleda je primerna za vse tiste, ki si želijo enostavnost upravljanja in predvsem le bežno pregledajo navodila in spoznajo kaj vse se skriva za nastavitvenimi gumbi in v meniju. Štirifunkcijski gumb služi tudi za takojšnjo nastavitev bliskavice, makra, samosprožilca in hitrega pregleda slik. Ima tudi gumb za vklop/izklop funkcije stabilizacije slike. Povsem samosvoja in dobrodošla pa je možnost, da s pritiskom na spodnji desni gumb takoj pridemo v možne nastavitve ločljivosti zapisa. Za vse, ki imajo še vedno radi slike formata 10 x 15 cm, imamo možnost zapisa v formatu stranic za ta format (3 : 2). V MENU imamo množico različnih nastavitev korektur zapisa. Manjša slabost je edino, da se preko nastavitev ne moremo sprehajati v krogu ampak samo od leve na desno in nazaj. Tako moramo zopet še enkrat čez vse nastavitve, da se vrnemo do prve. Povsem na koncu pa je šele vstop v SetUp nastavitev. Pri tej kameri je Sony vstop do manj pomembnih nastavitev (SetUp) kar malo zakompliciral. Seveda do časa, dokler bolje ne spoznamo kamere in se hitrega premika med funkcijami ne navadimo. Kot edina kamera pa ima vgrajenega 32MB spomina. Zaslon velik kar 2,5 palca se prilagaja svetlobnim pogojem in prikaže zadovoljivo izpisan motiv tudi v svetlobno slabših pogojih. Kot FZ5 tudi H1 uporablja rdečo svetlobo za doosvetlitev motiva. Vendar je pri H1 močnejša tako od S2 IS kot FZ5. Edino H1 pa nudi avtomatski dvig bliskavice, če vklopimo njeno delovanje preko štirifunkcijskega gumba. V funkciji pregleda slike pa nam tako kot FZ5 nudi možnost spremembe ločljivosti.
Glede na dejstvo, da nam H1 nudi večino nastavitev preko gumbov na kameri, ter na začetku menija in da ostalih »posebnih« nastavitev niti nima, je kamera fotografu zelo prijazna. Z njo in njenimi funkcijami se zelo hitro spoznamo in odlično opravlja tisto kar pri foto kameri kompaktnega razreda potrebujemo. To pa je v končni fazi vedno samo zajeti trenutek in kakovostna fotografija v družinskem albumu. Seveda pa pri H1 ne moremo mimo možnosti kakovostnega video snemanja v kompresiranem MPEG1 zapisu. Na žalost pa med video snemanjem s H1 ne moremo premikati goriščnic.
Bolj pomembno, kot spoznanja kaj in kako katera kamera omogoča »boljše«, hitreje je, da se z nastavitvami dobro spoznate in da jih znate izkoristiti. Najpomembnejše so tako ali tako nastavitev načina zajema slike s pravilnimi programskimi nastavitvami, izbiro pravilne ločljivosti, občutljivosti ISO, nato pa na kakšno dodatno nastavitev lahko tudi počakamo kakšno sekundo več, če se le ta skriva malo globlje v nastavitvah. Večina fotografov pa tako ali tako množico današnjih dodatnih možnosti zajema ne uporabi.
Glavne tehnične lastnosti kamer
Kamera Canon S2 IS Panasonic FZ5 Sony H1
Ločljivost 2592x1944 2560x1920 2592x1944
Tip/velikost CCD – 1/2.5” CCD – 1/2.5” CCD – 1/2.4”
ISO 50-400 80-400 64-400
Objektiv 36 – 432mm 36 – 432mm 36 – 432mm
Sv. moč 2.7 – 3.5 2.8 – 3.3 2.8 – 3.7
Makro 0cm 5cm 2cm
Digi. Zoom 4X 4X 2X
Časi osv. 15sek.- 1/3200 8sek.-1/2000 30sec.-1/1000
Video 640x480 320x240 MPEG VX
TFT zaslon 1.8” 1.8” 2.5”
Ločljivost 115.000 130.000 115.000
Zapis JPEG JPEG, TIFF JPEG
Kartica SD SD MS
Baterije 4AA Li-Ion 2AA
Objektiv
Glavna prednost teh kamer so objektivi, s kar 12X-nim optičnim razponom med goriščnicami. Slaba lastnost digitalne tehnike pa je, da jih med seboj ne moremo preizkusiti. Med analognimi kamerami je bilo to enostavno. Vzeli smo enak film, posneli nekaj istih motivov pod enakimi pogoji in test objektivov na različnih kamerah je bil narejen. V digitalni dobi pa je drugače. Ni istega filma, niti enakega razvijanja. Sedaj imamo različne CCD-je in predvsem različno “razvijanje” procesiranje podatkov do končnega zapisa. In v teh procesih se lahko zgodi marsikaj, na kar objektiv nima vpliva. In tako lahko zapišem samo tehnične podatke (so zgoraj v tabeli). Enake so goriščnice, minimalno drugačna je svetlobna moč in različni so napisi na objektivih. Razumljivo, da ima Canon lastnega. Panasonic že nekaj let prijateljuje z zelo priznano Leico. Koliko so ti objektivi res od cenjene Leica kakovosti se ne ve, vendar kaže, da je Panasonic njihova zadnja bilka, da se rešijo finančnih in razvojnih težav. Sony je imel v razvojni fazi na objektivu napis Carl Zeiss. Prodajna kamera pa ima napis Sony. Koliko je k tej spremembi doprinesla povezava Sony – KonicaMinolta pri DSLR objektivih se ne ve.
Bistveno pri teh objektivih, oziroma vseh treh kamerah pa je, da fotograf kar naenkrat pridobi izredne optične goriščnice. 432mm (ekv.35mm). Za take goriščnice velika svetlobna moč ni mačji kašelj, še toliko bolj če si tako kamero omisli fotograf, ki šele sedaj iz filma prestopa v digitalni foto svet.
Vsi trije objektivi pa so v izklopljenem stanju dodatno zaščiteni, tako, da se tudi kakšen udarec na ohišje objektiva ne pozna takoj. V tem elementu je S2 IS še najmanj zaščitena. Tako FZ5, kot H1 imata dodatno kovinsko zaščito, na katerega notranji del se privijejo nastavki za dodatne predleče. S2 IS ima za ta namen plastični bajonet in je treba plastiko iz prednjega dela objektiva odstraniti.
 |
| V primerjavi s predhodnico S1 IS je oblika zelo podobna. Opazno večji pa je objektiv. |
 |
| Pri S2 IS moramo za delovanje in premik nastavitev, bliskavico ročno dvigniti iz ležišča. |
 |
| Tudi pri FZ5 je treba bliskavico rično dvigniti iz ležišča. |
 |
| Vam je kamera po obliki všeč ali ne, ne ocenjujte po tem merilu njene kakovosti in uporabnosti. |
 |
| Objektiv je zelo dobro zaščiten za kovinskim ležiščem. Notranji del pa je iz trde plastike. |
 |
| Oblika H1 je zelo vpadljiva in večina si jo želi ogledati. |
 |
| Sony H1 nam sama dvigne bliskavico, če smo preko gumba na kameri funkcijo delovanja bliskavice tudi vklopili. |
Stabilizacija slike
Vse tri kamere nam omogočajo način stabilizacija tresenja. Vsaka ima svoj sistem, Canon ga imenuje IS (Image Stabilizer), Panasonic, MEGA O.I.S. (Optical Image Stabilization), Sony, Super Steady Shot. Bistvenih razlik v delovanju nisem opazil. Bolj pomembno je, kako smo mi mirni ob snemanju in nežni pri pritisku na prožilec. Opazna je le v eni funkciji, da je šel Canon korak naprej in ponudil poleg stalnega delovanja stabilizacije in samo ob pritisku na prožilec, še možnost IS “panning”, to je spremljanje motiva. Sistem je prenešen iz DSLR objektivov in tako je šel Canon kot pionir sistema optične stabilizacije slike, tudi pri kompaktnih kamerah še korak naprej.
Kot že omenjeno pa nam tako Panasonic FZ5 kot Sony H1 nudita možnost vklopa izklopa te funkcije preko gumba na kameri. Canon pa nam to omogoča le, če funkcijskemu gumbu določimo, da je to naša želena nastavitev na njemu. Vklop ali izklop funkcije stabilizacije slike je dobra rešitev za hranjenje baterije, saj nam stalno delovanje stabilizacije troši energijo. In ker imajo kamere relativno majhne goriščnice, do 72mm in visoko svetlobno moč objektivov, do stresenega posnetka vsaj pri močni svetlobi ne pride hitro. Po drugi strani pa vemo, da so to kamere namenjene predvsem družinskim in popotniškim fotografov, le ti pa niti ne razmišljajo pri fotografiranju še o tem kdaj paziti, da posnetek ne bo stresen. Zato takim fotografom priporočam, da imajo stabilizacijo slike kar stalno vklopljeno, saj je premikanje med goriščnicami glavni namen teh kamer in le malokdo spremlja pri kateri fotografira in kakšni so časi osvetlitve. Pri S2 IS sem opazil, da zaradi štirih AA baterij deluje z vklopljeno IS funkcijo prav toliko časa kot H1 z izklopljeno (pri obeh 2500mAh). In še to. Ne zaradi načina stabilizacije, ampak zaradi držanja kamere in teže same, sem z S2 IS najkasneje stresel sliko.
 |
| S2 IS, od leve 1/8, 1/15, 1/30, 1/60 sekunde brez IS. Pri vseh treh kamerah se opazi, da je 1/60 sekunde pogojno najdaljši možen čas za nestresen. |
 |
| FZ5, 1/8, 1/15, 1/30, 1/60 sekunde brez MEGA O.I.S. Pri vseh treh kamerah se opazi, da je 1/60 sekunde pogojno najdaljši možen čas za nestresen. |
< |
|