Motiv zajet pod enakimi pogoji. EOS 20D, oba 12mm, ISO 200, 1/200sek, f/4,5.

Levo Canon, desno Tokina. V izrezih in povečavi 1:1 deluje Tokina všečneje zaradi večjega kontrasta. Toda na celotni sliki ima Canon malo boljši tonski zapis. Opaznih je več različnih barvnih vrednosti. Ostrine pa pri obeh manjka. Sta le širokokotna objektiva.

Levo canon, desno Tokina. Izrez 1:1. V tem delu pa deluje Canon bolj kontrastno in hladno. Tudi sama kromatska aberacija je bolj izrazita, saj je Canon podal iz bele barve modro, Tokina rdečo. Na obeh slikah lahko opazimo, da se kakovost zapisa pri izenačenih zapisih razlikuje od detajla do detalja enkrat v korist enega, drugič drugega.

Motiv, spodaj izrez 1:1. Levo Canon, desno Tokina.

EOS 20D, oba 12mm, 1/320sek, f/8. Za razliko od fotografij iz druge strani so tokrat preizkusi iz oblačnega vremena, torej iz močno difuzne svetlobe. Razlik med objektivoma pod temi svetlobnimi in tehničnimi pogoji ne opazimo.

Canon EF-S, 12mm, f/3,5. Odličen primer preizkusa za izraz "bokeh". Izostren je prvi plan, zadnji pa se izgublja v neostrini. Test "bokeh" je pomemben pri odprtih zaslonkah.

Tokina DX, 12mm, f/4. V ostrini in tonskem zapisu ni razlik. Opazna pa je v izrisu neostrine ozadja. Predvsem na japonskem je izraz "bokeh" prav tako pogost kot pri nas "ostrina". In če pogledamo zgornji fotografiji lahko pri Canon objektivu in zaslonki 3,5 lahko laže rečemo, da ima lepši bokeh, oziroma prevedeno, "poetično neostrino". Bokeh Tokine je preveč kontrasten in s tem izrazit.

Canon EF-S, 12mm, f/8. Motiv je izostren v prednjem planu, samo nekaj 10cm od objektiva. Ozadje je še vedno izven globinske ostrine. Canon ima ozadje še vedno mehkejše.

Tokina DX, 12mm, f/8. Čeprav deluje, kot da ima Tokina boljšo risbo ozadja, oziroma boljšo globinsko ostrino, pa je razlika predvsem v kontrastu zapisa. V neostrini ni mehkobe. Da slika ni bolj ostra si oglejte desni napis na tabli. Je samo bolj kontrasten in mnogo bolj popačen. Spoznali smo "bokeh", poetično neostrino, ki nam tudi da svoj podatek o kakovosti objektiva. Še toliko bolj je "bokeh" pomemben pri portretnih in tele objektivih.

Canon EF-S, 12mm, f/16. Edina opazna razlika med posnetkoma pri zaslonki 16 je v tem, da se je zaradi oblačnosti spreminjala svetloba in s tem njen odboj od stekel.

Tokina DX, 12mm, f/16. Pri zaslonki 16 pa je že toliko globinske ostrine, da tudi v stavbi, ki je v ozadju ne vidimi večjih razlik pri kakovosti. Na različno zajeta posnetka je vplivala drugačna svetloba v trenutku fotografiranja. Čas osvetlitve je bil pri obeh primerjavah enak, 1/50 sek.

Canon EF-S, 12mm, f/3.5.

Tokina DX, 12mm, f/4. Pri bližnjih motivih, pa Tokina nima težav z ostrino pri povsem odprti zaslonki. Tako znak v sredini kot zvezdice levo so z več ostrine kot jo pokaže Canon. Tokina pa je naredila zapis sence pod črno obrobo tablice drugače. Pri Canon je normalne sive barve, pri Tokina pa rumenkaste. Tudi samo popačenje (barrel distorsion) je v tablici bolj izraženo.

Canon EF-S, 12mm, f/8.

Tokina DX, 12mm, f/8. Zapis je zelo podoben kot pri popolnoma odprtih zaslonkah. Na tem motivu ne moremo ocenjevati globinske ostrine in bokeh. Zato lahko bolj zaprta zaslonka doprinese samo k večji ostrini. Toda pri bližnjih motivih to ni opaziti.

Canon EF-S, 12mm, f/16. Še vedno podobni rezultati glede sence v izbočenem črnem delu tablice in samega popačenja. Le da je pri zaslonki 16 tako v centru kot na robovih Canon tokrat malo ostrejši.

Tokina DX, 12mm, f/16. Pri Tokini se po vseh preizkusih opazi, da najbolje deluje pri srednjih vrednostih zaslonke. Toda treba je vedeti. Ogledovali ste si 1:1 povečave iz 8M točk tipal. Razlike med objektivoma so. Kako velike, pa ocenite sami. Vemo, da smo pri oceni tehnike zelo kritični samo dokler je ne kupujemo. Nato nastopi dodatno merilo, ki povsem po svoje izostri naše oko. To je, globina našega žepa.

Nazaj na stran   1   2