Uvod

Še vedno se zelo dobro spominjam resnega vstopa diapozitivnih filmov Fuji na Evropski trg. Pred 28 leti so želeli naprednim fotografom, ki so pri fotografiranju uporabljali diapozitivne filme pokazati, da znajo narediti dober film. Takrat so napredni fotografi v zahodni Evropi med množico najrazličnejših podjetij, ki so prodajala filme pod svojim imenom uporabljali predvsem diapozitivne filme podjetij Kodak in Agfa. Zaradi ugodne cene in brezplačnega razvijanja sem takrat tudi sam preizkusil film Fujichrome R-100. Občutki po videnih posnetkih so bili polni razočaranja. Takrat so se mi zdeli posnetki močno nenormalnih barv in brez množice vmesnih tonskih vrednosti. Seveda, takrat smo bili vsi vajeni nevtralnih Ektachrome filmov. V fotografskih glavah je bilo takrat mišljenje, da mora posnetek tonsko čimbolj verno zajeti motiv. Ko sem si za tiskovino na velikem boben skenerju s preko 200 korekcijskimi gumbi zaželel poskenirati sliko iz filma R-100, nobena od do takrat pripravljenih nastavitev ni omogočala pravilnih korektur. Na koncu, pa še sama tiskovina ni bila tisto kar sem si želel, oziroma v vrednostih kot smo jih do tedaj poznali. Minevala so leta, fotografi smo prišli do novih spoznanj, oziroma so nas v njih prepričali in Fuji filmi so postajali vse prodornejši. Zakaj? Močno zasičene barve Fuji diapozitivnih filmov so na diapozitivnih projekcijah začele postajati všečne. Ko pa je Fuji dal na trg film Velvia z občutljivostjo 50ISO, s tem povezanim drobnim zrnom in odlično ostrino, pa je večina pokrajinskih fotografov in nato gledalcev projekcij onemela. Takih barv do takrat nihče ni bil vajen. Zelena, modra, rdeča in ostale mešane barve so kazale tako neverjetne, nerealne, vendar za gledalca zelo všečne barve, da je bil takoj navdušen. Fuji filmi so vse hitreje pridobivali nove in nove uporabnike in prevzemali tržni delež do takrat neranljivemu Kodaku. Kodak je šele zadnjih 12 let zaradi želja kupcev na trgu s filmi z bolj zasičenimi tonskimi vrednostmi. Seveda je za profesionalne, predvsem studijske fotografe, na trgu še vedno veliko nevtralnih filmov. Vendar večina fotografov, ki fotografirajo zunaj, danes uporablja filme z bolj zasičenimi vrednostmi barv.

Zakaj so bili Fuji filmi že pred 28 leti v osnovi bolj zasičenih »nerealnih« barv. Pravijo, da imajo azijci drugačno število paličic in receptorjev v očesu. Od tu drugačno videnje in razumevanje barv. Očitno potrebujejo za svoje videnje barv večjo zasičenost. Že takrat smo lahko spoznali, da »laganje« našega očesa, pospešeno prodaja tudi fotografski material. In fotografija, predvsem danes digitalna je to privedla do popolnosti.

Že vsa leta poudarjam kaj nam prodaja večjo všečnost fotografije! »Kdor bolje goljufa naše oko, bolšji je!«.

Tehnologija Fujifilm

In zakaj ta uvod. Pri predstavitvi novosti vedno želim prikazati širino. Naj bo to miselnost in pot nekega podjetja. Ali pa, da ima digitalno mnogo skupnega z analognim. Konec koncev je digitalno le evolucija analognega. Torej je mnogo naprednih možnosti v digitalni tehniki že bilo poznano v analogni. In pri Fuji to zelo dobro poznajo. So podjetje, ki izdeluje vse in so prisotni povsod. Od šivank, elektronike, do težke metalne industrije in izdelave največjih ladij. In množica njihovega znanja je tudi v nam vsem dobro poznani fotografiji.

S SLR kamerami so že dolgo prisotni na trgu. Prav tako z optiko. So eden izmed vodilnih proizvajalcev objektivov za profesionalne video, TV kamere in srednje formatne foto kamere. Njihove objektive uporablja celo "cenjeni" Hasselblad. Kamero Hasselblad xPan pa izdeluje prav Fuji.

Pri Fujifilm (pod to oznako predstavljajo fotografski del podjetja FUJI) pa so se zelo zgodaj podali tudi v profesionalne vode digitalne fotografije. Glede ohišij digitalnih kamer že od leta 1996 sodelujejo s podjetjem Nikon. V tem letu so skupaj predstavili digitalno SLR kamero E2.

E2 iz leta 1996, narejena v sodelovanju z nikonom. Po velikosti ohišja je bolj spominjala na srednjeformatno kamero. E2 je imela tipalo z 1,3M točkami.

Takole so razporejene točke novem tipalu Super CCD SRII.

Pri Fujifilm so vseskozi med vodilnimi pri razvoju in izdelavi lastnih CCD tipal. Njihovo tipalo imenovano Super CCD so predstavili leta 1999 in je narejeno po drugačni zasnovi. Točke so v obliki satovja. Z oktagon obliko točke naj bi na enaki površini bilo več točk. So lahko večje in tako izkoristijo več elektronov za sestavljanje končne slike. Tudi marketinško znajo pri Fujifilm predstaviti tehnologijo tipal in tako v zavest fotografov vstaviti nekaj svojega pogleda na končno kakovost fotografije. Začeli so z imenom Super CCD. Nadaljevali s tehnologijo Super CCD SR kjer so dodali še eno manjšo točko, ki je drugače občutljiva na svetlobo in tako v skupni proces prinesla še več podatkov. Toda kot vedno. Super ta, super oni še nikoli ni pomenilo, ali zagotavljalo končnega popolnega ali vsaj najboljšega rezultata. Vendar vseeno. Fujifilm ima kot ste lahko prebrali bogate izkušnje in lastni razvoj. S tem pa možnost ponuditi fotografu nekaj svojega in novega. Prav to pa na trg prinašajo tri DSLR kamere Fujifilm serije SXpro.

Prvo, S1pro so predstavili fotografom že leta 2000. Vendar takrat še ni bilo množičnejšega odziva fotografov na digitalno tehniko. Leta 2002 so predstavili naslednico, kamero S2pro. V deželah kjer ima Nikon visoke tržne deleže so poklicni fotografi že začeli posegati po tej kameri in začeli hvaliti predvsem velik dinamičen razpon zajema. S tem pa so v praksi dokazali, da tehnologija Super CCD SR ni iz trte izvita in ima nekatere svoje prednosti. Predvsem studijski in poročni fotografi, ki delujejo na Nikon opremi so raje posegli po kameri Fujifilm S2pro kot originalni Nikon. Z najnovejšim tipalom Super CCD SRII, kjer je osnovna točka polne velikosti, manjša pa v medprostoru, je v decembru 2004 na trg prišla nova kamera Fujifilm S3pro. Kaj zmore in komu je namenjena sem že lahko preizkusil z enim izmed prvih prodajnih modelov. Predvsem pa me je zanimalo, ali je res kaj na temu, da nam kamera omogoča enostavnejše delo z JPEG datotekami.

Fujifilm FinePix S3pro

Ohišje

Enkrat moram povprašati inženirje Fujifilm, zakaj se ne odločijo za lastno ohišje in vztrajajo na ohišjih podjetja Nikon. Pa ne, da bi bila ta ohišja slaba. Vendar jim ne dajo tistega, naprednega, najboljšega.

Fujifilm ima lastno znanje in tehnologijo tako za izdelavo ohišja kot optike. Najbrž je težava v tem, da je prav optika, torej potreben nakup novih objektivov tisti pravi odgovor zakaj vztrajajo z Nikonom, pa čeprav dobijo na razpolago samo stara analogna ohišja. Kamera S3pro je narejena na osnovi ohišja Nikon F80. Zrcalo, zaklop, ostrenje, merjenje svetlobe, vse to je preneseno iz kamere F80. Kar že v osnovi prinaša inženirjem določene težave pri konstrukciji celote. Ve se, pri Nikon niso neumni. Če bi Fuji-ju omogočili boljše ohišje, bi bile kamere tega proizvajalca preresen konkurent novim DSLR iz njihovega tabora.

Tako pa ima S3pro še vedno ohišje iz plastične mase. Ker je osnova ohišja analogna, imajo inženirji možnost samo zamenjati zadnji del kamere. Ostali elementi ohišja, ki bi lahko bili za digitalno kamero drugače postavljeni oziroma krepko manjši (zrcalo, zaklop) pa zelo motijo pri izrabi prostora. Zato so te prirejene kamere (tudi Kodak DCS) zelo napihnjene v globino. Vendar pa po drugi strani, mogoče je da zaradi tega razloga kamera tako dobro sede v roko. K temu zelo pripomore dobro držalo in na zadnjem delu kamere izbočeni del za palec. Ker so po vsej verjetnosti zaradi težav s prostorom in razporeditev delov v analognem ohišju morali baterije dati vodoravno v spodnji del kamere, imamo odlično oporo za spodnji del dlani. Torej si iz pogleda držanja kamere v roki S3pro zasluži najvišje ocene. Manjšo kritiko dam iz pogleda držanja kamere na vertikalni prožilec. Ta je postavljen tako, da ga s spodnjim delom dlani velikokrat po nepotrebnem pritisnemo. Tako ga moramo imeti vedno zaklenjenega in ga ob vertikalni uporabi kamere vedno odkleniti posebej za ta način fotografiranja. Večkrat se mi je zgodilo, da sem z vertikalnim prožilcem ob nošnji kamere pritisnil prožilec do polovice, sprožil delovanje kamere in s tem izrabljal baterije.

Večina gumbov, razen tistih namenjenih digitalnemu delu na zadnji strani kamere je Nikon uporabniku povsem znana in zaradi tega funkcionalna kot na nobeni kameri drugih proizvajalcev. Kdor pa še ni vajen Nikon kamer, pa se tudi zelo hitro znajde med njimi. Gumbov niti ni veliko, vsi pa so opremljeni z ikonami ali napisom kateri je njihov namen. Na vseh nastavitvenih gumbih prenesenih iz Nikon kamer, me je motil samo izbor ISO nastavitve na okroglem gumbu na vrhnjem levem delu kamere. Ta funkcija je na izbirnem gumbu kjer so tudi programske nastavitve za način osvetljevanja. Ker pa na digitalnih kameram velikokrat spreminjamo občutljivost, je treba kamero vedno odvzeti od očesa, prestaviti gumb na ISO, nastaviti želeno občutljivost in gumb zopet premakniti na želeni program. Ko pa po preizkusu spoznaš komu je kamera v prvi vrsti namenjena, ta »težava« ni več tako moteča.

Tudi vratca na zadnjem delu kamere, za katerimi sta odprtini za CF in xD pomnilni kartici, se odpirajo na meni ne ravno prijazen način. Verjamem, da se kot lastnik kamere tudi na njih način odpiranja navadiš. Vendar, ko preizkušaš kamero ali z njo deluješ v studiu, nenehno vstavljaš kartice v kamero in iz nje. Tako je mali gumb, ki ga je treba pritisniti navzdol meni delal precej preglavic. Fotografinja z daljšimi nohti pa potrebuje še več pazljivosti.

Baterije v S3pro so štiri AA. Vratca za njih pa se veliko laže odpirajo kot ona za pomnilne kartice. Je pa kamera varčna z energijo.

S3pro nam ponuja kar dva izhoda. Tako USB kot IEEE 1394 (FireWire). Za studijsko fotografijo, kjer lahko fotografiramo kar preko računalnika so hitre povezave zelo dobrodošle.

Kamera nam ponuja še eno možnost, ki jo pri drugih DSLR proizvajalcih še ni opaziti. To je pogled na motiv preko TFT zaslona (Live Image). Vendar v času druženja s kamero nisem odkril za kaj bi bil ta način pogleda na motiv uporaben. Kot prvo, to funkcijo lahko sprožimo samo preko MENU nastavitev. Drugo, omejeni smo na 30 sek. ogled. In kot tretje, slika na zaslonu je ČB, zelo kontrastna in z zelo slabimi detajli.

Ker je kamera narejena iz analogne osnove, Nikon F80, so se morali pri Fujifilm močno potruditi, da je dodatni digitalni del, ki je pritrjen na zadnji del kamere čim tanjši.

Je pa dodano kar nekaj dobrih lastnosti. Digitalne kamere Fujifilm so znane po tem, da ne obremenjujejo kamere kot posredno fotografa z množico nastavitev preko MENU/FUNC. lastnosti, kot s številom gumbov namenjenih digitalnemu delu. Vsi gumbi za digitalni del so zelo pregledno postavljeni, veliki in z njimi enostavno nastavljamo njihove možnosti. Seveda pa se je treba prvo z njimi dobro seznaniti. Predvsem tisti del nastavitev in možnosti, ki nam omogoča razširjeno delovanje v kasnejšem zapisu JPEG datoteke. To so nastavitve širšega dinamičnega razpona, tonskih vrednosti, ostrine, simulacije filma. Če tega dela ne obvladate je najbolje, da nastavitve pustite na osnovnih vrednostih. Vendar pa je kamera prav zaradi njih nekaj več. In če že imate S3pro jih je za hitro in kakovostno delo treba uporabiti.

Gumbi kot nastavitve so zelo pregledno postavljeni.

Ker je kamera S3pro narejena na Nikon osnovi, je tudi sam nastavek za objektive »bajonet« prirejen za Nikon objektive. Še vedno lahko na kamero nastavite objektive iz leta 1959. Torej iz prve serije Nikon objektivov za njihovo prvo SLR kamero Nikon F. Z vsemi funkcijami lahko delujemo z objektivi serije AF-D/G, vključno z zadnjimi objektivi serije AF-S. Zaradi velikosti Super CCD SRII tipala 23 x 15,5mm, pa imamo možnost uporabe novih Nikon DX objektivov, prirejenih prav za to velikost.

Tipalo Super CCD SRII

Tipalo v kameri je novi, že omenjeni Super CCD SRII. Premore kar 12.34 milijona efektivnih točk. Vendar pa se v številu točk skriva drugačna tehnologija postavitve točk samih. V resnici ima tipalo 6.17 milijona točk namenjenih klasični uporabi in še dodatno 6.17 milijona manjših točk, ki so postavljene v praznem prostoru med večjimi točkami. Te manjše pa so manj občutljive na svetlobo. Samo število točk je res 12.34 milijona, vendar pa manjše točke nimajo enake funkcije kot večje. Zato se tudi na povečani fotografiji opazi, da ima Fujifilm s svojimi Super CCD tipali drugačno filozofijo pri interpolaciji končne slike, kot tudi samo uporabniško vrednost števila točk. Toda s takim načinom izdelave tipala in kasneje interpoliranja so pridobili to kar tudi obljubljajo. Tipalo lahko sprejema več svetlobe iz temnejših kot svetlejših delov motiva. S tem se nam v nadaljnjem procesu obdelave podatkov na pomnilno enoto zapiše tonsko drugače sestavljena fotografija kot, če bi fotografirali samo z enimi enako občutljivimi točkami.

Ker so večje točke na tipalu SRII celo do 400% (odvisno od nastavitve) bolj občutljive kot standardne, lahko manjše točke v močno kontrastnih pogojih izkoristijo za boljši zapis svetlih delov motiva. Tako je slika zajeta s tipalom Super CCD SRII predvsem v svetlih delih z mnogo več zapisanimi detajli. Ne čudi, da uporabniki Nikon opreme predhodnico S2pro hvalijo predvsem za poročno fotografijo, kjer je ponavadi zaradi belih oblek neveste in temnih oblek ženina zelo velika razlika med svetlimi in temnimi tonskimi vrednostmi. Z novim tipalom SRII naj bi bili rezultati še boljši. Seveda pa tudi konkurenčna tipala brez »super« imen premorejo drugačne rešitve za te probleme. Vendar po izkušnjah sodeč ima tipalo Super CCD SRII prednost v tem, da nam omogoča ohranitev kakovostnega zapisa velikega dinamičnega tudi kasneje po pretvorbi podatkov v JPEG zapis. Tako nam ni treba za dobro kakovost fotografirati v RAW načinu in se kasneje zamujati s korekturami in pretvorbo zapisa. S3pro nam zaradi nastavitev, katere omogoča kamera in predvsem zaradi možnosti ki jih ponuja tipalo SRII omogoča, da dobimo veliko nam želenih ohranjenih vrednosti tudi v JPEG zapisu. S pomočjo občutljivejših točk, pa jim je uspelo opazno zmanjšati tudi šum.

Vsaka prednost pa ima tudi svoje slabosti in ni čudno, da sam proizvajalec poudarja, da je kamera s tem tipalom namenjena predvsem za studijsko in poročno fotografijo. Ko uporabljamo kamero v načinu razširjenega tonskega zajema, se delo z njo zaradi množice točk močno upočasni. V razširjenem (WIDE) tonskem zapisu lahko fotografiramo samo z 1,4 posnetka v sekundi (RAW) in samo še z 1 posnetkom v sekundi če zapisujemo v JPEG zapis. Zaradi drugačne postavitve točk, njihovega podvajanja in strukture same točke pa na to velikost tipala, za to kakovost fotografije najbrž niti ne morejo postaviti več kot 6M (pravih) točk na njega. Res je, da imamo še 6M manjših točk. Vendar nam te ne pomagajo veliko v kakovosti glede ločljivosti. In zaradi tega je tu kompromis. S3pro zmore zelo dober zapis v močnem kontrastu. Nima pa 12,34M realnih točk, ki nam nato pridejo zelo prav pri povečavi fotografije oziroma že v fazi same interpolacije slike. S3pro lahko postavimo v razred kamer s 6M točkovnim tipalom. Do 12.34M točk, ki nam jih lahko prikaže kamera, krepko prispeva interpolacija med preračunavanje slike zajete iz tipala. (Vse kamere pa že tako ali tako interpolirajo količino podatkov iz tipal. V večini primerov vseh tipal, zaradi filtrov RGBG pred njimi štiri točke na tipalu tvorijo eno realno točko. Točke niso občutljive na barve. Zato je vsaka procesirana slika že enkrat interpolirana.)

Občutljivost lahko izbiramo med 100 in 1600ISO. Tudi pri 1600ISO pa se izkaže novo tipalo. Šuma je zelo malo.

S3pro je v osnovi še vedno stari dobri Nikon F80. Zrcalo in zaklop sta še polne velikosti 35mm formata.

S3pro nam s pomočjo Nikon tehnologije omogoča odlično merjenje svetlobe. Poleg 3D Matrix več poljnega (10) načina, imamo še možnost merjenja s poudarkom na sredini in spot (točkovno) merjenje. Kamera nam s pomočjo Nikon DX bliskavic omogoča D-TTL merjenje svetlobe. Da je S3pro namenjena studijski fotografiji kaže tudi X kontakt na prednji strani kamere. Sinhronizacijski čas je 1/180 sekunde.

Časi osvetlitve so B, 30sek. – 1/4000sek. Načini nastavitev osvetljevanja so klasični P (program), S (prioriteta časa), A (prioriteta zaslonke) in ročni M. Poleg možnosti zajema večih posnetkov v sekundi S3pro omogoča še fotografiranje posnetka na posnetek in možnost nastavitve delovanja samosprožilca v 2, 5, 10 in 20 sekundah.

Avtomatsko ostrenje deluje dobro tudi v slabših svetlobnih pogojih. K temu tudi pripomore zelo močna lučka za doosvetlitev motiva. S3pro nam omogoča ostrenje s 5 točkami. Lahko izbiramo ročno med njimi ali pa delovanje prepustimo avtomatiki, ki izbira samostojno med njimi. Delovanje avtomatike poteka na način izbora najbližjega možnega motiva med točkami. Če sami, ročno izbiramo med točkami, ima kamera še eno pomanjkljivost. Točke izbiramo s štiri funkcijskim gumbom na zadnji strani kamere. Ob nošnji kamere ali pa, če sem obraz preveč pritisnil k kameri, se mi je večkrat primerilo, da sem nevede premaknil tudi točko ostrenja. Zato je treba štiri funkcijski gumb zaklepati. Vendar pa nam to zopet doprinese k počasnejšemu delu s kamero, če želimo prenastavljati druge funkcije, katere upravljamo prav s tem gumbom. Še enkrat več se vidi, da je kamera namenjena predvsem »počasnemu« studijskemu delu. Za drugačno delo prav pogrešam varovane gumbe na Nikon kamerah, kjer je treba pritisniti še dodatni varovalni gumb, da lahko spremenimo določeno funkcijo.

Kamera uporablja štiri AA baterije. Odpiranje vložka in vstavljanje baterij je zelo enostavno.

Hitrost ostrenja je za normalno fotografsko delo povsem zadovoljiva. Pri Nikonu, kjer je večina objektivov še vedno brez hitrih »SilentWave« motorjev v objektivih je hitrost močno odvisna tudi od tipa objektiva. V uporabi sem imel tri Nikon objektive s prenosom AF preko motorja v kameri. Nikkor 50mm f/1,4 D, 50mm f/1,8 D, 24 – 50mm  f/3,5-4,5 D in Sigma 100 – 300mm f/4 HSM. Predvsem 50mm 1,4 D je opazno ostril nekaj mm izza želene točke. Ostali objektivi pa so se obnašali korektno. S pomočjo Sigma HSM objektiva je bila tudi hitrost ostrenja povsem zadovoljiva. Za fotografiranje hitrih športnih dogodkov pa S3pro tako ali tako ni namenjena, da bi morala biti med najhitrejšimi.

In ker sem ob praktičnem preizkusu kamere vse bolj prišel do lastnega spoznanja, za kaj in koga je S3pro v prvi vrsti namenjena, sem bolj kot uporabi in pregledu klasičnih možnostih kamere ter samih nastavitev, pozornost posvetil digitalnemu delu. To je vprašanju kakovosti zapisa, množici možnosti nastavitev v WIDE načinu zajema motiva in s tem drugačni tonski vrednosti slike pri zapisu v JPEG datoteko.

Na TFT zaslonu vidimo relativno malo nastavitvenih možnosti za DSLR kamero. Vendar tiste, ki so na razpolago so zelo uporabne.

Kamera nam v načinu pregleda že posnete fotografije omogoča histogram v polni vrednosti, ali pogled v vrednosti posamezne RGB barve.

Levo zgoraj na manjšem zaslonu vidimo vse nastavitve s katerimo smo zajeli motiv. Na desni pa je prikaz možnosti izreza fotografije. Torej, če z izrezom ob zajemu nismo zadovoljni, le tega lahko opravimo kasneje.

Kamera nam omogoča uporabljati dve pomnilni enoti. Compakt Flash in xD. Zanimivo, da formatiranje xD kartice traja cca. 3-5 sek., medtem ko je CF kartica formatirana v trenutku.

Gumb FUNC. nam odpira nove in nove možnosti. Od nastavitev WB, ločljivosti, RAW zapisa in simulacije različnih tonskih vrednosti.

V nadaljevanju pa se nam odpro čudežne nastavitve WIDE (širšega dimačinega razpona), bolj zasičenih barv, dodatnih tonskih vrednosti in nastavitev digitalne ostrine. V zadnjem oknu pa nastavitev možnosti ostrenja preko vseh ali samo ene točke, zaklepanja vseh funkcij, da jih ne moremo po nesreči spremeniti in na koncu resetiranju na osnovne vrednosti.

Kameri se pozna da želi biti všečna studijskim fotografom. Imamo možnost uporabe X kontakta in privitja žičnega prožilca.

Bliskavica se zadovoljivo visoko dvigne nad kamero. Vsi gumbi so Nikonovim uporabnikom dobro znani. Moti edino nastavitev ISO na okroglem gornjem gumbu. Nastavitev je zamudna.

Na 2 stran