Članki


Osnove optike I.del / Camera obscura
By Jernej Filipčič
Dec 5, 2006, 07:36

 

1. Camera obscura 

 

Eden od načinov ločevanja novodobnih fotografov je tudi na tiste, ki se ukvarjajo s slikami in na tiste, ki se ukvarjajo z opremo. Osebno sem mnenja, da mora oprema služiti nam in ne mi njej, vendar je vsekakor dobro, da vemo, kaj se dogaja s svetlobo, ki se proti nam odbija od našega fotografiranega objekta (ali še raje lepe subjektke). Zato smo se odločili, da v e-Fotografiji pripravimo serijo člankov o osnovah optike. Začeli bomo od samega veličastnega nastanka naše umetnosti: z luknjo. Pa ne tisto od Eve, ampak navadno majhno luknjico v kartonu.

Camera obscura je vsekakor najbolj preprost način, za praktično prikazati osnove širjenja svetlobe.

 

Z izjemo zelo nevarnih kotičkov našega vesolja, ker si vsekakor ne želimo biti, se svetloba v vacuumu giblje v ravni linij. Večinoma je tako tudi v zraku, dokler je lomni količnik konstanten, zato bomo trenutno kar sprejeli ta približek.

 

Zakaj sploh rabimo sistem ostrenja (lečo, ogledalo ali pa tudi samo preluknjan karton) pred filmom? Zakaj ni dovolj, da film obrnemo proti sliki, da bi se ta pojavila na njem?

 

Predstavljajte si, da slikate nek predmet in zamislite si ga kot sistem neskončnih majhnih tock. Ko svetloba pade na katerokoli točkood njih, jo ta odda nazaj okolici v vse smeri naenkrat (izjema so zrcalne površine, ki jih bomo posebej obravnavali v prihodnje).

 

Če zdaj pred to točko postavimo film, ga bo vsega osvetlila. Če imamo dve točki, bosta pač obe osvetlili ves film, torej slike ne bo. Vsaka točka na predmetu bi bolj ali manj enakomerno osvetlila ves film in naša "slika" bi bila samo enakomerno obarvan zmazek.

 

Sedaj pa film na določeni razdalji postavimo zastor, lahko je karton, lahko je kos kovine... Kakorkoli, film mora biti v temi. Seveda sedaj svetloba sploh ne bo prišla do njega, zato naredimo majhno (ampak res majno) luknjico.

 

Če bi bila luknjica neskončno majhna, bi uspela vsaka točka na predmetu osvetliti svojo točko na filmu. Ustvarili smo sliko. Ker je seveda neskončno majhno točko kar težko narediti, slika ne bo popolnoma ostra. Vsaka točka na predmetu bo torej ustvarila majhen krogec. Manjša bo luknjica - manjši bo krogec. Ampak tudi: manjša bo luknjica - manj svetlobe bo prišlo skozi, torej bo treba film več časa eksponirati. Te težave so pri zelo velikih površinah filma manjša, saj je ostrina seveda odvisna od razmerja med krogci in celotno površino slike. Zato so na začetkih fotografije bili fotoaparati vsi ogromni.

 

Tak način fotografiranja nam nudi zelo veliko globinsko ostrino, poleg že naštetih težav je zaradi majhnih lukenj difrakcija ogromna. O globinski ostrini si lahko preberete v enem od mojih prejšnjih člankov, o difrakciji pa bomo še govorili.

V naslednji članku boste lahko brali o tem, kaj se s svetlobo dogaja, ko potuje skozi steklo in kako delujejo leče.


Jernej Filipčič / fotosfera.eu


© Copyright 2003 by e-Fotografija in DigiFot.com

Na vrh

 
Vpiši novico | e-Fotografija |  

Obnovljeno: Mar 9th, 2007 - 10:08:49