DSLR kamere


Olympus E-400 / DIWA Awards test
By Matjaž Intihar
Nov 18, 2006, 08:00

 




Olympus je predstavil novo SLR kamero 4/3 sistema, kateremu sta se z novimi kamerami in objektivi pridružila še Panasonic in Leica. Če je Olympus z modeli kamere E-1, E-300 in E-500 poskušal uveljaviti svoje znanje tako, da je naredil tudi po obliki in funkcijah primerljive kamere drugim podjetjem, z E-330 dodal med DSLR kamere funkcijo LiveView, ki še ni dobila večje podpore med fotografi, pa je z novo kamero Olympus E-400 podjetje zopet našlo samo sebe in ubralo svojo že znano in priznano pot. Pri E-400 se niso zgledovali po ostalih kamerah. Obrnili so se k lastni (nekdaj že uspešni) tradiciji.


Olympus OM-1


Leta 1973 je Olympus na trg postavil SLR kamero z oznako OM-1. Najmanjša in najlažja SLR kamera je v hipu osvojila množice hobi fotografov (tudi pri nas jih ni bilo malo). OM sistem so razširili s še kakovostnejšimi OM-2, OM-3 in OM-4 ter OM-10, OM-20, OM-30 in OM-40 kamerami namenjenimi hobi fotografom.

Konec 80-tih pa je Olympus po zanimivi AF kameri OM-707 ukinil proizvodnjo SLR fotokamer (razen kamer serije IS z neizmenljivim zoom objektivom). A vse do današnjih dni je ime Olympus kot ZUIKO s katerim predstavljajo lastne objektive ostalo zelo cenjeno.

In ob prvem pogledu na kamero sem  v njej takoj videl nekaj več. Olympus E-400 ima nek drugačen, nov svež pristop v digitalni svet SLR fotokamer. Kot nekdaj OM-1, je danes E-400 najmanjša in najlažja DSLR fotokamera. Kompaktnost ji omogoča 4/3 sistem, ki uporablja manjša tipala in s tem povezanim manjšim razmerjem ostalih elementov. Tako je lahko manjši svetlobni jašek, kot sami objektivi.

Rokovanje s kamero kljub kompaktnosti še vedno ostaja enostavno, pa čeprav so se izognili večjemu držalu. Res da ne moremo kamero držati v roki, kot večje in težje kamere iz višjih uporabniških razredov. Toda za hobi uporabnike SLR kamer, ki od njih ne pričakujejo profesionalnih lastnosti je kompaktnost mnogokrat še bolj pomembna od popolne ergonomije in oprijema.

Kljub vsemu pa se Olympus E-400 prijetno drži v roki. Ohišje je iz trdne plastike. Prednji in zadnji del kamere kjer jo držimo z desno roko je oblečeno v gumo. Prožilec in ostali gumbi so dobro razporejeni. Ob vklopu kamere nam modra lučka in napis SSWF ob njej da vedeti, da ima tudi Olympus E-400 posebni ultrasonični sistem za samo čiščenje tipala.

 

Ohišje

Na prednji strani je samo gumb za odblokado objektiva in na levi strani lučka za prikaz delovanja samosprožilca ter IR sprejemnik za daljinski prožilec.

 

Leva stran je prazna, na desni pa so plastična vratca za katerimi je ležišče za dve kartici xD in CF. Kar je zelo pohvalno, saj lahko vsi uporabniki Olympus kompaktnih kamer kartice uporabijo tudi v kameri E-400.

 

Zgornji del kamere nima veliko gumbov. A zaradi majhnih mer kamere zgleda kot da jih je vse polno. Na levi strani sta gumba za dvig bliskavice in za vstop v nastavitve načina njenega delovanja. Pri nastavitvi bliskavice imamo na začetku možnost AUTO izbire, v nadaljevanju pa izničenje efekta rdečih oči (pred blisk), popoln izklop bliskavice (ne deluje tudi če je dvignjena, razen v avtomatikah kjer je vklop bliskavice že pred nastavljen).



Sledijo nastavitve podaljšanega bliska in glavnega bliska na drugo zavesico zaklopa. V nadaljevanju pa lahko ročno nastavljamo moč bliskavice od polne moči 1/1 do samo 1/64 moči bliska.

Poleg je še gumb za premik na zajem več posnetkov v sekundi (tri), vklop samosprožilca (2 ali 12 sekund) in preklop na proženje preko daljinskega prožilca.



Na vrhu kamere je ležišče za dodatne bliskavice, pod njo pa vgrajena bliskavica. Desno je najprej vrteč gumb z možnostmi za programski zajem in samo nastavitve, ter preklop na slikovne nastavitve zajema. Na zadnjem delu gumba je obroč s katerim vklopimo/izklopimo kamero. Mogoče je ta gumb zaradi kompaktnosti kamere malo nerodno postavljen, a se ga uporabnik hitro navadi.



Desno na prednji strani je prožilec. Kljub malemu prostoru na kameri pa je dobro postavljen. Za fotografa je dobro nastavljen za samo proženje ali pri polovičnem pritisku gumba za ostritev (AF) ter merjenje svetlobe. Desno je gumb, ki naprednemu fotografu lahko odlično služi za zajem boljšega posnetka. Svetlomer ni nezmotljiv tehnični element v kameri, zato ga je potrebno z lastnimi nastavitvami večkrat korigirati. S pomočjo hitro dosegljivega +/- gumba se fotograf večkrat odloči poseči po korekturi ekspozicije in s tem zajetju kakovostnejšega posnetka.

Na zadnjem delu pa je vrtljiv gumb za izbiro nastavitev ali v funkciji pregleda slike za pregled več slik ali za 14X-no povečavo le te.

 

Zadnja stran je za tako majhno kamero neverjetno pregledna. Na levi strani so štirje gumbi. Prvi je za pregled že posnetih fotografij, sledi gumb za izbris slike, gumb za vstop v MENU in gumb za preklop med informacijami med kamerami.

 

Na zgornji strani je iskalo. Je za skoraj en centimeter izbočeno iz kamere in posledično do nosu uporabnika prijazno. Zaradi nekaterih majhnih mer 4/3 standarda (tipalo, medlica, iskalo) ima fotograf pri določenih motivih lahko težave z iskanjem in lovljenm le tega (slaba svetloba, hitrost gibanja). Desno od njega je gumb za korekcijo dioptrije +1 do -3. Je malo trd in neroden za premikanje. A po drugi strani je to tudi pozitivno. Saj ko si enkrat nastavimo dioptrijo za naše oko, jo bomo le stežka pomotoma premaknili. Zraven iskala je gumb AEL/AFL. Služi tako za zaklepanje ekspozicije kot ostrenja. Za vse, ki gledate skozi iskalo z levim očesom je nerodno postavljen, saj z desnim palcem silite tudi v oko, kadar gledate obenem preko iskala. Ima pa ta gumb dodatne lastne nastavitve preko MENU-ja. Tako ga lahko uporabljamo tudi kot gumb s katerim vklopimo avtomatsko ostrenje in nam prožilec služi samo za izmero svetlobe in proženje. Tudi če imamo kamero nastavljeno na ročno ostrenje, lahko gumbu določimo funkcijo, da ob pritisku na njega vklopi avtomatsko ostrenje. S temi nastavitvami je lahko kamera v določenih načinih fotografiranja zelo prijazna do uporabnika.

 

Pod iskalom je 2.5 palca velik zaslon z odlično ločljivostjo 215.000 točk. Ob pritisku na prožilec se nam na zaslonu pokaže večina nastavitev, ki jih fotograf premika med fotografiranjem. S pritiskom na gumb »info« lahko zmanjšamo količino možnih nastavitev na samo tiste najosnovnejše, oziroma s ponovnim pritiskom na gumb izklopimo zaslon.

 

Desno od zaslona je gumb Fn. Preko MENU-ja mu določimo lastnost. Sam sem mu določil lastnost, da služi za pregled globinske ostrine. Lahko pa ga tudi uporabimo samo za testni posnetek (vidimo ga na zaslonu a se ne zapiše na spominsko kartico in za možnost korekture WB (bele barve) s pomočjo posnetka in korekture opravljene na njemu).

Sledi pa še štirifunkcijski gumb za premik med nastavitvami v vse štiri smeri, v sredi le teh pa gumb OK, s katerim odpremo možnost premika nastavitev preko zaslona in za potrditev funkcij pred nastavljenih preko MENU-ja. Povsem na spodnjem delu kamere pa je gumasti zatič za katerim je USB/video izhod.



 

Na spodnjem delu kamere je kovinski navoj za stojalo ter na desni strani vratca za katerimi je Li-Ion baterija. Zaradi kompaktnosti kamere je drugačne oblike kot smo je bili vajeni do sedaj v Olympus kamerah E sistema.

 

MENU

Če sem za kamero Olympus E-500 zapisal, da je za kamero, ki je namenjena hobi fotografom, ki šele vstopajo v SLR svet MENU močno preobsežen z nastavitvami. Pa so pri E-400 upoštevane vse moje želje, katere sem izrekel že tudi na razgovorih z Olympus inženirji.

Tako je Olympus MENU sedaj eden med najenostavnejšimi, a s še vedno zadosti lastnimi nastavitvami, ki lahko fotografu olajšajo delo za njegov način fotografiranja. Kot nalašč je za vse, ki iz Olympus kompaktnih kamer vstopajo v DSLR svet.

 

Ko pritisnemo gumb MENU imamo na levi strani na razpolago 5 oken. S prvo funkcijo (kamera setup) lahko formatiramo kartico, sledi zapis lastnih nastavitev (lahko si zapišemo povsem lastne nastavitve in če tudi smo katere od nastavitev premaknili, oziroma nam jih je nekdo prenastavil, se lahko takoj povrnemo v naše nastavitve), sledi funkcija za nastavitev zasičenosti barv, premik med gradacijo slike, lahko enostavneje zajamemo HiKey (močna s svetlimi toni) ali LowKey (celotna slika poudarjena s temni toni) fotografijo. Sledi nastavitev za kakovost zajema slike od RAW do manjše ločljivosti in močnih kompresij, nato je še funkcija za korekturo bele barve, izbiro občutljivosti in vklop/izklop funkcije za zmanjševanje šuma ob izbiri visoke občutljivosti tipala in daljših časih osvetlitve.

Informacije o zajemu posnetka.

 

V drugem oknu imamo na izbiro premik med načini merjenja svetlobe (po segmentih, poudarkom na centralnem delu, sredinsko merjenje in spot merjenje), sledi možnost korekture bliskavice, načina delovanja ostrenja (kamera nam dopušča tudi že po avtomatski izostritvi ročni popravek), izbiro med ostritvenimi točkami (na izbiro imamo samo tri) in vklop delovanja “bracketing” funkcije, ko lahko zajamemo tri zaporedne posnetke z različni korekturami ekspozicije.

 

Tretje okno nam nudi možnosti za pregledovanje že posnetih fotografij in popravek ali direktno tiskanje le teh. V oknu EDIT lahko izberemo fotografijo in jo preko te funkcije spremenimo v ČB, sephia, popravljamo tonske vrednosti, popravimo efekt rdečih oči ali sliko iz visoke ločljivosti spremenimo v nižje. V primeru, da imamo v kameri dve kartici pa lahko slike tudi kopiramo iz ene na drugo. Obenem pa imamo še možnost tiskanja direktno iz kamere (lahko nastavimo tudi število kopij).

 

Sledita še dva okna z možnostjo lastnih nastavitev. Prvi je bolj fotografko uporabniški, drugi pa bolj za nastavitev samega delovanja funkcij kamere.

Tudi kratka navodila vas lahko k še boljši fotografiji vodijo v slovenščini.

 

V prvem oknu so uporabne funkcije »AUTO POP UP« preko katere določamo ali se bliskavica avtomatsko dvigne iz ležišča, ko ima kamera premalo svetlobe, ali pa moramo to postoriti sami. Določitev delovanja gumba AEL/AFL, izbiro funkcije Fn. gumbu (pregled globinske ostrine, testni posnetek, popravek WB korekture).

V drugem oknu pa nastavljamo, uro, izbiro na katero kartico naj kamera zapisuje, jakost svetlosti zaslona, jezik, čas delovanja zaslona in kamere, barvni prostor sRGB, AdobeRGB, pixel mapping, cleaning mode in pogled na firmware številko.

Besed ni treba dodati. MENU v slovenščini bo za marsikoga še kako dobrodošel pri odločitvi za DSLR fotokamero.

 

Seveda pa ne smemo pozabiti, da ob pogledu na MENU sledi novo presenečenje in najbrž močan argument med ljubiteljskimi fotografi za nakup prav te kamere. Vsi napisi na kameri so v slovenskem jeziku (če kamere programsko ni nadgradil proizvajalec ali uvoznik, to lahko postorite sami) in ni malo starejših uporabnikov analognih SLR kamer, ki jim bo E-400 olajšala vstop med uporabnike nove digitalne tehnologije.
  
Olympus nam kamero nudi tudi v dvojnem kitu.
 



stran2

 


© Copyright 2003 by e-Fotografija in DigiFot.com

Na vrh

 
Vpiši novico | e-Fotografija |  

Obnovljeno: Mar 9th, 2007 - 10:08:49